* * *

Eva Kokalj

Nekateri deli nikoli ne zrastejo nazaj.
Vedno znova me razoroži
nemoč in nepovratnost ljubezni,
ki ji čas izkljuva oči
in zobje ji požrejo vse besede,
ki smo jih nekoč izrekli
zadnjič
in potem odvrgli.

Zanalašč ohranjam
fosile izvirnih srčnih utripov,
ki jim ne verjame več nihče.

Kot bi nevidna roka zamolkle sprijaznjenosti
kdovekakšnega namena
prekrila vse – kar je včasih bleščalo.

Nekaterih ljudi ne srečaš nikoli več.

In vsakič ko si vtisnem spomin,
da bi ujela čas (v večnosti)
in me hkrati že ta večnost
premakne v prostor, kjer ni minevanja;

vsakič vem – da že izgubljam.

O avtorju. Rojena maja 1989 v Celju. Leta 2008 se je vpisala na ljubljansko AGRFT, smer: gledališka in radijska režija, kjer je diplomirala leta 2014, s predstavo Skomine (S. Kane). Njena zadnja režija Vse se je začelo z golažem iz zajčkov (V. Hrvatin) je bila predstavljena tudi na festivalu Borštnikovo srečanje leta 2019. … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Sredi mehkobe

    Tonja Jelen

    Včasih / bi ujela drobec / da bi uzrla / kaj vse se skriva / za lupino

  • Pod japonsko češnjo

    Luka Benedičič

    Ko me zazidaš v kamen, poslušaj, kako trepečem: postal sem mokro dno svetišča.

  • Trte in oljke

    Andraž Polič

    Tista topla domačnost doma, ko nekdo živi ob tebi in tebe zmanjkuje v polsnu. Tista mačka iz otroštva.

Izdelava: Pika vejica