* * *

Eva Kokalj

Nekateri deli nikoli ne zrastejo nazaj.
Vedno znova me razoroži
nemoč in nepovratnost ljubezni,
ki ji čas izkljuva oči
in zobje ji požrejo vse besede,
ki smo jih nekoč izrekli
zadnjič
in potem odvrgli.

Zanalašč ohranjam
fosile izvirnih srčnih utripov,
ki jim ne verjame več nihče.

Kot bi nevidna roka zamolkle sprijaznjenosti
kdovekakšnega namena
prekrila vse – kar je včasih bleščalo.

Nekaterih ljudi ne srečaš nikoli več.

In vsakič ko si vtisnem spomin,
da bi ujela čas (v večnosti)
in me hkrati že ta večnost
premakne v prostor, kjer ni minevanja;

vsakič vem – da že izgubljam.

O avtorju. Rojena maja 1989 v Celju. Leta 2008 se je vpisala na ljubljansko AGRFT, smer: gledališka in radijska režija, kjer je diplomirala leta 2014, s predstavo Skomine (S. Kane). Njena zadnja režija Vse se je začelo z golažem iz zajčkov (V. Hrvatin) je bila predstavljena tudi na festivalu Borštnikovo srečanje leta 2019. … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Idi Amin Dada se v grobu smehlja

    Stella Nyanzi

    Idi Amin Dada se v grobu smehlja. / Ni najbolj zloben ugandski diktator.

  • Trohneče stavbe

    Hannah Koselj Marušič

    Vnuk me bo spraševal, / kam je šel mali pajek / in / ali sem kdaj videla gozd.

  • sveta pred izraelom se ne spomnim

    Aljaž Primožič

    david si že nekaj mesecev želi / kanarčka takšnega / kakršne prodajajo poleg pekarne

Izdelava: Pika vejica