otročaj

Eva Ule

kamen je gledal kako otročaj nosi želvo na hrbtu
in izvaja genocid mravelj
nepokošene bilke so božale njegova stopala
ki se jih nista dotaknila ne oče ne mati
steklene štirinadstropne stolpnice so spogledljivo
opazovale vrtove
kakor da je reka izgubila svoj tok
– ni bilo dolgo kar se je tukaj raztezala struga
zasipale so jo lego kocke in kri
zdaj ni ničesar več
ovojčki kondomov in ogorki cigaret
mogoče se najde kakšna steklenica viskija
v kateri žaba veselo reglja in te kliče
da bi našel to strugo
tam so vsi fukali in srali zato se otrok tam najraje igra
s svojimi drobcenimi stopali
ki brezbrižno vijugajo med praznimi iglami
in praznimi srci
oh srce – najlepša igrača
ne bodi no neumen otročaj
kamen je gledal kako nihče drug ni uvidel
rasti med gnusom betona prostranih fasadnih bilk
ki bodo ukrivile čas
dokler se srce ne ustavi

otročaj le srca ne
pa je že mimo

O avtorju. Eva Ule, rojena leta 2001, je ljubiteljica literature, slovenskega jezika, teatra in umetnosti v najširšem pomenu. V gimnazijskih letih je svoj umetniški izraz odkrila v poeziji in začela s svojim kulturnim udejstvovanjem. Bila je urednica društva Novi dijak, v sklopu katerega je najraje soustvarjala vizualno-literarni večer Spekter, sodelovala je v projektu Širi poezijo, ne strahu, v zadnjem letu … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Teža

    Špela Setničar

    Med nama je prvič / preteklo med telesi, / v čutnem primežu sta z lokom tvorili / sebi lastno simetrijo.

  • Kresna noč

    Jennifer Clement

    Rekel si, ker v mojih sanjah si govoril, / da imam vonj po plugu in kosi, / kovinskemu zarjavelo rdečemu rezilu pasti.

  • * * *

    Eva Kokalj

    Nekateri deli nikoli ne zrastejo nazaj.

Izdelava: Pika vejica