otročaj

Eva Ule

kamen je gledal kako otročaj nosi želvo na hrbtu
in izvaja genocid mravelj
nepokošene bilke so božale njegova stopala
ki se jih nista dotaknila ne oče ne mati
steklene štirinadstropne stolpnice so spogledljivo
opazovale vrtove
kakor da je reka izgubila svoj tok
– ni bilo dolgo kar se je tukaj raztezala struga
zasipale so jo lego kocke in kri
zdaj ni ničesar več
ovojčki kondomov in ogorki cigaret
mogoče se najde kakšna steklenica viskija
v kateri žaba veselo reglja in te kliče
da bi našel to strugo
tam so vsi fukali in srali zato se otrok tam najraje igra
s svojimi drobcenimi stopali
ki brezbrižno vijugajo med praznimi iglami
in praznimi srci
oh srce – najlepša igrača
ne bodi no neumen otročaj
kamen je gledal kako nihče drug ni uvidel
rasti med gnusom betona prostranih fasadnih bilk
ki bodo ukrivile čas
dokler se srce ne ustavi

otročaj le srca ne
pa je že mimo

O avtorju. Eva Ule, rojena leta 2001, je ljubiteljica literature, slovenskega jezika, teatra in umetnosti v najširšem pomenu. V gimnazijskih letih je svoj umetniški izraz odkrila v poeziji in začela s svojim kulturnim udejstvovanjem. Bila je urednica društva Novi dijak, v sklopu katerega je najraje soustvarjala vizualno-literarni večer Spekter, sodelovala je v projektu Širi poezijo, ne strahu, v zadnjem letu … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Plimovanje

    Mária Ferenčuhová

    Preprosto so zapustili gozd. / Vsa čreda se je počasi / podala proti mestu.

  • HBO predvaja samo Damona Lindelofa

    Anita Pajević

    iz veveric bodo v pomanjšani resoluciji prišle hrušice / in slišal boš samo sosedin glas oče ti je bil lep / kot marlon brando

  • Mesta

    Dušan Marolt

    kjerkoli obsediš te zaznamujejo le letnice lesenega trenutka

Izdelava: Pika vejica