Nenadoma zadišiš po dihanju

Miha Maurič

žvižg je balon v trupu
ko se pokrajina razteza
skozi ude

psiha se strga
kot papirnat šiv
ko palica spolzi pod rebra

škljucneš v paro
skozi periskop zašiješ črto

nenadoma zadišiš po
dihanju

krizantemo zalepiš na trebuh
s čebeljim zadkom uzreš zrcalo

falični simboli izpodrivajo odejo
ustnico pregrizneš kot peško

našpičeni kavlji vzletajo nad ulico
petrolej se razliva po nogah

po večerji se dekantiraš
da lahko prsti v mraku
trkajo

oko je v žaluziji
ko ošiljen svinčnik pade v ključnico
svetloba se razprši kot jajce

bistvo izvlečeš konju s hrbta
ter v senci produciraš
ulomljen zven

zrak požreš kot pilulo
in splakneš
možgane

groblje pade v sonce
s košaro
zrak tehta

zaprašiš se
skelet ti spolzi v nogavico
krogla pade v torzo

dihanje je
nepovratno
izgubljanje

O avtorju. Miha Maurič je filozof, programski vodja Centra za poezijo Tomaža Šalamuna ter član umetniškega kolektiva Ignor. Soorganizira Prebiralnik na Metelkovi. Uredil je zbir šestih Šalamunovih pesniških zbirk, ki so izšle v knjigi Jutro. Živi in dela v Ljubljani.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Pismo komunistu

    Muanis Sinanović

    cel dan je bilo nebo enakomerno, sivo. kot pred nevihto. toda nevihte ni bilo

  • Preobrazbe v snegu

    Tom Veber

    Včasihse moraš v vsej tišini sveta zavleči v gozd

  • Po tujem

    Špela Setničar

    Vse kar je poljubno je bilo tako že v osnovi pred postavljeno s po tem