Nenadoma zadišiš po dihanju

Miha Maurič

žvižg je balon v trupu
ko se pokrajina razteza
skozi ude

psiha se strga
kot papirnat šiv
ko palica spolzi pod rebra

škljucneš v paro
skozi periskop zašiješ črto

nenadoma zadišiš po
dihanju

krizantemo zalepiš na trebuh
s čebeljim zadkom uzreš zrcalo

falični simboli izpodrivajo odejo
ustnico pregrizneš kot peško

našpičeni kavlji vzletajo nad ulico
petrolej se razliva po nogah

po večerji se dekantiraš
da lahko prsti v mraku
trkajo

oko je v žaluziji
ko ošiljen svinčnik pade v ključnico
svetloba se razprši kot jajce

bistvo izvlečeš konju s hrbta
ter v senci produciraš
ulomljen zven

zrak požreš kot pilulo
in splakneš
možgane

groblje pade v sonce
s košaro
zrak tehta

zaprašiš se
skelet ti spolzi v nogavico
krogla pade v torzo

dihanje je
nepovratno
izgubljanje

O avtorju. Miha Maurič je filozof, programski vodja Centra za poezijo Tomaža Šalamuna ter član umetniškega kolektiva Ignor. Soorganizira Prebiralnik na Metelkovi. Uredil je zbir šestih Šalamunovih pesniških zbirk, ki so izšle v knjigi Jutro. Živi in dela v Ljubljani.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • v Tanzaniji ne vidiš losov

    Tom Veber

    v Tanzaniji ne vidiš losov / Rusije ne moreš prečkati brez ozeblin

  • Ich bin das Fernweh

    Sandra Erpe

    ker včasih ni pomembno, koliko je ura, ampak le, da jo bo nekdo zalil

  • Smeti

    Alja Adam

    Smeti se zajedajo v zemljo: stari čevlji, gume, železo, orodje, par ženskih škornjev, rumena žogica.

Izdelava: Pika vejica