Nasvet

Ko sediš na prestolu sredi avenije,
se čudi njegovi prhkosti
in zapletenosti,
temu, kako spominja na snežinko.

Ne navadi se nanj;
ne biti vajen prestola je blagoslov,
kot so sandali, olive in prašna
pot blagoslov mislecev.

Ne pusti se zapeljati
nekoliko lepenkastemu vonju po niču,
ki puhti naokoli
in te na betonski postelji
pokriva z odejo iz satelitov
in laserskih žarkov.

Naj tvoj nos zaupa svoji
prirojeni ostrini in sledi
januarskih popoldnevov,
ko od mrzlega sonca razbeljeno
nebo obvisi med smrekovimi hribi.

Naj sluti pomlad
kot tisti okus iz otroštva,
mešanico začimb,
katerih imena ne poznaš.

In vstani, sprehodi se, pojdi brez
stražarjev v to temno noč,
z zaupanjem, ki so ga drugi
že pozabili, skrbi za to, da zate
ostane bolj gotovo kot utrip
vratne žile.

Nasvet ni več kot porumenel list, ki ga nosi
potok, in ne zaupaj mu, če nisi gotov,
da boš zmogel, podoben krilati srni
v kot zgodovina hitrem
blisku poleteti k njegovemu izviru

pod goro, ki se v temni, temni
noči orisuje na obzorju kot utvara.