Nadomestni muzeji za izložbene lutke

Anja Silovšek

1.

 

Na verandi se kopiči rdeča.
Pred večerom te bodo izgnali
v razporke, med priprte ustnice, ujeli te bodo.
To je natančen izračun trenj, kroženj in odhodov.
Ostanejo pospravljena kuhinja,
sonce v oknu in v očišču mesto,
kamor izginja listje vseh oktobrov.
Sled v pordelih črtah vzkipeva, pronica skoz površja,
ko utečeno izdihne, vdihne in nato
ostane pod balkonom v listih,
odšteta na strani neba, ko te grabim,
vkup vsako popoldne bliže.
Nizko ležeš, ko poplavljaš v noči, in jaz,
tvoja najljubša naplavina,
sem kot iz oblakov sešite stvari.
Krik galeba, na primer, plosk
ribjega repa ali voda ob oseki.
Največ, kar še zmorem,
je prhutanje hrapave otožnosti,
masa magične materije,
ta hokus pokus pred mojimi zrkli. Enkrat,
dvakrat, parkrat za spomin posnet
iluzionistični spektakel
ostaja onkraj grla. Tam si.
Ne trudim se, da bi te zabeležila.
Hočem se masivno ugnezdit
v tvojo žalost. V točko,
kjer se prenehamo pretvarjati v želene like.
Med bolečino in teatrom
zgodbe hropejo za sapo, tam sem.
Zate
imam le vprašanja, ki za odgovore
nimajo besed.

 

 

2.

 

Zabijava stopinje v čas. Na obrisu
pristajalne steze z vidika koga
tudi pristaneva, ko po platnu udarja
voda, voda, voda,
ko odteče, je pošastnost spanca zmerna.
In lahko bi delovalo. Lahko bi
našla strategijo molčečih prostorov,
sedla vanje kot v na debelo onesnaženo lužo
v obcestnem jarku in fokusirala pogled
izključno na plosk kapelj ob ploskev kože.
Nekaj sekund dlje bi sedela na postaji,
strmela v čevlje, si nato morda odrezala uho.
A potem hodiva po težki zemlji
vse do morja spodaj in rečem,
tu bi lahko umrla,
in rečeš, prav,
a kak način si imela v mislih?

 

 

3.

 

Po koščkih abecede se razlagam na rob lista.
Fusnota v pobegu sem, le zate na postaji
usmerjam plaho pot in si ne upam več postavljati
prognoz ne plavati skoz noč in delovna razmerja
kot kvalificiran proizvajalec jutra
z neznanim rokom uporabe. Priti do pomladi,
praviš, je bolj stvar sinic. Nama pa ostane
nerodno stikanje po žepu za vžigalnikom,
za zemljevidom, za potmi do morja
in skratka vsem, kar bi se našlo
za obzorjem, ko se bo staknil čas.

O avtorju. Anja Silovšek (1993), rojena v Celju, je na Filozofski fakulteti v Ljubljani končala študij nemščine in primerjalne književnosti. Jutranje kave kuha največkrat v Berlinu, kovčke pa shranjuje v Ljubljani. V okviru festivala IGNOR je leta 2017 izšel njen chapbook Kriplji.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Pesmi

    Urška Kramberger

    kopno se je raztrosilo / četam miline v gobce / ko slišim besedo podnebje / se primem za pištolo

  • Miloradu S.

    Tjaša Škorjanc

    odšel si 18. marca 2021. tople kosti so se raztopile na bolnišničnih rjuhah. tvoje zadnje oklepališče tusvetnosti, svetišče kondenziranega mleka.

  • Balada o črnem vesolju

    Vid Karlovšek

    črno črno vse je črno // črne so ceste / črne so reke / črna so mesta / črni so ljudje / in njihovi dežniki

Izdelava: Pika vejica