moje stanovanje

Aljaž Primožič

bog
živi
v mojem stanovanju
in je gluhonem.

kadar potrkaš na vrata. ne sliši.
kadar se potem potiho dotakneš mojih ustnic. ne sliši.
ne sliši ritma razmajane postelje,
brbota jutranje kave.
ne sliši niti
gumbov na srajci,
ki se nama režijo od sramu,
preden se posloviva.

kadar potem odideš,
se skloni k meni in
mi v znakovni govorici
skoraj nemo
pove,
da je vse videl.
in da tega ni znal preprečiti.

O avtorju. Aljaž Primožič, rojen na dan knjige 2001, se je izgubil med prebiranjem življenjepisov drugih avtorjev. Naj piše formalno, kakor piše večina samooklicanih pesniških legend, o katerih se še zdaj uči pri slovenščini, ali kar se da sproščeno, kakor bluzijo tisti, ki hočejo že s svojim opisom pustiti vtis? Aljaž je vedno nekje vmes. Vedno … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Tempus et errores

    Aleš Jelenko

    Celota  je  tako  velika, da  jo  raznese  njena majhnost.

  • Dišeča perla

    Tanja Badalič

    Kristali sljude prosojno dihajo na ustnicah stenskih poslikav, da bi uvideli božanstvo v brezmejnih galaksijah dvorožke ali trebuhodlačnika.

  • Pomislim

    Milan Novak

    Nič ne zmoti dneva da ne bi bil dolgočasen in vsakdanji