moje stanovanje

Aljaž Primožič

bog
živi
v mojem stanovanju
in je gluhonem.

kadar potrkaš na vrata. ne sliši.
kadar se potem potiho dotakneš mojih ustnic. ne sliši.
ne sliši ritma razmajane postelje,
brbota jutranje kave.
ne sliši niti
gumbov na srajci,
ki se nama režijo od sramu,
preden se posloviva.

kadar potem odideš,
se skloni k meni in
mi v znakovni govorici
skoraj nemo
pove,
da je vse videl.
in da tega ni znal preprečiti.

O avtorju. Aljaž Primožič, rojen na dan knjige 2001, se je izgubil med prebiranjem življenjepisov drugih avtorjev. Naj piše formalno, kakor piše večina samooklicanih pesniških legend, o katerih se še zdaj uči pri slovenščini, ali kar se da sproščeno, kakor bluzijo tisti, ki hočejo že s svojim opisom pustiti vtis? Aljaž je vedno nekje vmes. Vedno … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • V njeni odsotnosti

    Lucija Stupica

    prazni prostori so vedno glasni

  • Vročinski val

    Tomislav Vrečar

    Kalna zrkla ogorkov na promenadi,
    ustnice, ki tako rade zibajo korake.

  • utečenost

    Tadeja Logar

    so pa še vedno trave so pa še vedno deblaki ostajajo v tleh kar je dobro ker so za nami