* * *

Jernej Županič

Moj oče je siv Tatar. Blatne
škornje obesi na klin koče. Dim
puha iz nozdrvi konja. Oči
imajo siv blesk trdega
jekla.

Ima sedem sinov in mene,
ki sem najmlajši in najljubši.

O avtorju. Jernej Županič se je rodil dvainosemdesetega v Ljubljani in nato tam hodil v šole in na Filozofski fakulteti doštudiral primerjalno književnost in filozofijo. K Literaturi oziroma njenim robnim zapisom so ga nanovačili iz četrtega letnika študija, in tu je še zdaj, precej nezainteresiran za selitev. Ob kritikah in sorodnih besedilih se preživlja tudi (in predvsem) z lektoriranjem in prevajanjem, ukvarja pa še z drugimi, … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Smrt Koščeja Nesmrtnega

    Jernej Županič

    Avti v okrogli koloni. Glave avtov so glave lobanj, ki nizajo stavke. Čeprav padata sneg in dež. Mirovanje zidu ne valuje, Berlin je nem kot nemec. Čigre … →

  • Lahko je predvideti začetke in konce, ne pa tistega, kar je vmes

    Mitja Drab

    Recimo, da imamo moškega in žensko, ki se spogledujeta v zakajenem lokalu. Ona ve, da je všeč njemu, in on prav tako ve, da je všeč njej. Konec koncev … →

  • Karelija

    Jernej Županič

    Iz te zemlje ne bo življenja. Vojaki med črnim bambusom plešejo. Karelija je stara kot zemlja in tudi tako daleč in njene gore niso gore. Tu … →