metafikcijska pripoved

Aleš Jelenko

davorinu lenku

 

nekako izvem da vem
da se telo upočasnjuje
in vztrajno piše riše
vedno večjo senco
kot da me izigrava da igrava
igro skrivalnic brez konca
povsem brez konca
nikoli se ne najdem nikoli
četudi je iskanje zgolj metaforično
in sem jaz tisti
ki se skriva in tisti
ki se išče
in je moja podoba v zrcalu
povsem metafikcijska povsem
izven konteksta
takrat se počutim zgolj kot
hodeči citat med telesi v temi
s praznino namesto
izpopolnjene prostornine

sem jaz sem ti le
skupek vsega živega
skupek vsega mrtvega

O avtorju. Aleš Jelenko (Celje, 1986) iz Slovenskih Konjic, po izobrazbi magister managementa. Izdal je pesniški zbirki Kontejner (Volosov hram, 2016) v soavtorstvu s Heleno Zemljič in Prvinska govorica (Kulturni center Maribor, 2017). V sklopu magistrske naloge je napisal strokovno knjigo Spopad z moralo (Ekslibris, 2010). Objavlja v Literaturi, Sodobnosti, Apokalipsi, Mentorju, Vpogledu, I.D.I.O.T.-u, Rukopisih, Hotenju, Zvonu, Rasti, Vsesledju, … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • V njeni odsotnosti

    Lucija Stupica

    prazni prostori so vedno glasni

  • Vročinski val

    Tomislav Vrečar

    Kalna zrkla ogorkov na promenadi,
    ustnice, ki tako rade zibajo korake.

  • utečenost

    Tadeja Logar

    so pa še vedno trave so pa še vedno deblaki ostajajo v tleh kar je dobro ker so za nami