metafikcijska pripoved

Aleš Jelenko

davorinu lenku

 

nekako izvem da vem
da se telo upočasnjuje
in vztrajno piše riše
vedno večjo senco
kot da me izigrava da igrava
igro skrivalnic brez konca
povsem brez konca
nikoli se ne najdem nikoli
četudi je iskanje zgolj metaforično
in sem jaz tisti
ki se skriva in tisti
ki se išče
in je moja podoba v zrcalu
povsem metafikcijska povsem
izven konteksta
takrat se počutim zgolj kot
hodeči citat med telesi v temi
s praznino namesto
izpopolnjene prostornine

sem jaz sem ti le
skupek vsega živega
skupek vsega mrtvega

O avtorju. Aleš Jelenko (Celje, 1986) iz Slovenskih Konjic, po izobrazbi magister managementa. Izdal je pesniški zbirki Kontejner (Volosov hram, 2016) v soavtorstvu s Heleno Zemljič in Prvinska govorica (Kulturni center Maribor, 2017). V sklopu magistrske naloge je napisal strokovno knjigo Spopad z moralo (Ekslibris, 2010). Objavlja v Literaturi, Sodobnosti, Apokalipsi, Mentorju, Vpogledu, I.D.I.O.T.-u, Rukopisih, Hotenju, Zvonu, Rasti, Vsesledju, … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • kletka v živali

    Livia Ştefan

    dobre so / te slane palčke / jem jih in mislim / na otroke ki nimajo kaj jesti

  • v kontekstu

    Aleš Jelenko

    bodimo iskre / ni ni lahko / bdeti nad časom

  • duhovna gverila

    Octavian Perpelea

    dobro je zdaj / ko je tišina / skoraj popolna