marko

Lara Gobec

marko,

roke imam kosmate od pisanja. kosmi besed se zažirajo v moje pore. migetajo. kresnice poleti, ko je zrak prevroč, da bi se pogovarjal. pivo prehladno, da ga ne bi stolkel v enem zamahu. bivajo tam. imajo otroke in sestrične v drugem kolenu. pečejo potice in se sprašujejo, ali ima njihova zgornja soseda umetne joške. kartajo. smejejo se. nekdo jih žgečka že celo jutro in potem razišče njihove doma ostrižene lase. jočejo. nekdo ima modre oči in modro kožo. ga več ni. pošiljajo pisma tetam v nemčiji. vdirajo v zapuščene skednje. stiskajo mozolje. lovijo metulje. grizejo ustnice v spanju. ljubijo. ne vedo koga. ali kako. samo da morajo.

lara

O avtorju. Lara Gobec, rojena leta 2001 v Celju, skuša pesniti in ne jokati v javnosti. Najraje ima ovsene kosmiče s čokolado in iskrene objeme. Kadar teče, si predstavlja, da je partizanka in na ramenih nosi v boju ranjenega tovariša. Ne zna žvižgati. Nekoč bi rada videla kite.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Med časom in pokrajinami

    Aja Zamolo

    vsak regrat / vsak komad / vsaka pokrajina // me najde / da prilepim pogled / na nič izbranega

  • NIANSII ekstrakt

    Dejan Koban

    nikakor nimamo dovolj prijaznosti.

  • Prostor

    Tjaša Škorjanc

    daj, ne zamaščaj me dalje. predolgo sem te žejna v visečih komolcih, Prostor, brezslojnost, te živim skozi lojnico izložbenih oken, zvezana kot negiben ligament tvoje neznosne beline.

Izdelava: Pika vejica