Lomljenja

Flotar

V aprilu so se naši robovi vihali z vlago,
pili smo,
na zalogo,
fatamorgano smo sipali v usta,
preden bi začutili pesek,
upali, da bo plesen plemenita,

ker plesen bo.

V aprilu
bi zjutraj lahko odprla balkonska vrata
in se naslonila na zrak,
previdno,
morda bi me vzdržal,
morda bi legla in plavala.

V aprilu
sem razvila škrge,
poletje ne sme priti,
sicer
me bo našlo
brez sape.

Mejorar

Najbolj me je strah, da bi pozabila, kako se napiše pesem,
kot recept, ki ga nisem nikamor shranila
in potem ne vem več nič razen treh sestavin,
ko se čez leta spravim peči palačinke;
mišični spomin je puding ali pa bog,
skupaj ga drži to, da se ne sprašuješ o njem.

Najbolj me skrbi, da bi se spremenila brez samozavedanja,
svoj lasten projekt sem,
režiser, ki ga nihče ne upošteva,
ki je na sceno prišel sredi snemanja in nima scenarija,
filmski trak se troši,
ljudje nekaj govorijo in govorijo,
luči so svetle
in vsi se zdijo zelo odločni,
hodijo kvadratno, in ne okroglo,
veliki zajci z urami in majhni levi Jezusi,
reperji in posiljevalci,
prostitutke in prodajalke v lekarnah,
nikogar ne opazim več zares,
in če kdo opazi mene, si hočem popraviti lase ali srajco,
ne znam požirati,
zvečer me bodo sprali z natrpanih ulic Madrida
skupaj s črepinjami in brezdomci.

Vivir

Naučili so nas, da si moramo umivati zobe,
zato to počnemo
tudi pijani in zadeti,
pena se nam cedi po bradi,
smejimo se drug drugemu skozi mehurčke,
smo tiste počasne tri strani v knjigi,
med katerimi se bralec zaljubi v like,
med katerimi se liki zaljubijo v svoj včeraj
in občasno drug v drugega.

Nihče nas ni naučil,
kaj storiti, ko jutro nima vonja po mentolu,
ampak po preveč mastnem siru in pokvarjenem mangu,
ko ne znamo biti drug z drugim in s sabo še manj,
zdi se, da smo vsa oblačila prepotili vnaprej,
da smo že dva dni na nogah
in da so nam oči prelili z voskom,
kot biku v Španiji.

Umivanje zob ne pomaga,
zato ležimo na tleh in poslušamo glasbo,
da je zrak malo lažji.