Lahko je predvideti začetke in konce, ne pa tistega, kar je vmes

Mitja Drab

Recimo, da imamo moškega in žensko, ki se spogledujeta
v zakajenem lokalu. Ona ve, da je všeč njemu, in on prav tako ve,
da je všeč njej. Konec koncev ni tako neobičajno videti nekoga,
ki je na prvi pogled privlačen. Ne izmenjata nobene besede.
Vseeno eden od njiju na poti domov gleda bledikav zimski zrak
med mestnimi stavbami in misli, da mu to prhko lebdenje nekaj sporoča,
da vsebuje nekakšno skrivnostno pričakovanje. Zdaj od tu vodi
neskončno poti, in to je vsekakor dobra novica. Eden si misli, da je drugi
v omenjenem lokalu stalna stranka in se naslednji teden vrne 
za isto mizo ob isti uri. Ni nujno, da je drugi tako tenkočuten
in se sploh ne prikaže. Mine nekaj časa in naslednjič se vidita
pred vhodom v klub, pred začetkom koncerta, in zdaj se eden od njiju
opogumi in vpraša drugega, ali ve, kdaj predskupina konča z nastopom.
Sledi krajši pogovor in obema se zdi, da si nista tako različna.
Nujno je nagrajevati naključja, kar to srečanje nedvomno je.
Saj vendar stojita drug pred drugim, dva popolna tujca,
ki sta se spogledovala v nepomembnem lokalu na nepomemben dan. 
Po koncu koncerta oprezata in se ne vidita več, ker je eden od njiju
čakal v dolgi vrsti za WC. Ta nato preklinja, da ni imel dovolj poguma,
da bi prosil za telefonsko številko. Pričakovanje se vseeno stopnjuje.
Traja dolgo ali pa tudi ne, ko se znajdeta sama v hodniku zatemnjene
garsonjere. Opravičevanja, da ni pospravljeno, kmalu zamenja tišina,
ki jo prekinja cmokljanje jezikov in ropot iz zgornjega stanovanja:
otrok je po parketu razsul lego kocke, in na podoben način se razpre
pahljača raznobarvnih možnosti, ki postajajo njuna nova izhodišča.
Ko se okorno slačita, se drevo v glavah razrašča v fraktalne oblike
in zaradi teh razsežnosti se jima vrti, ko grabita drug po drugem.
Dva tujca, ki prihajata bliže. Negotovost se za nekaj časa umakne,
pa naj gre za ljubezen njunih življenj ali prehodno afero, ki traja
nekaj vikendov ali nekaj mesecev. Postopoma se ustavljen čas prične
vleči kot krpa testa in vse več vprašanj dobiva stalna bivališča
v njunih telesih, ki postajata luknjasti in včasih več ne najdeta ravnotežja.
Občutek popolne povezanosti in razumljenosti prične mezeti med prsti,
in sprašujeta se, kdaj se je to zgodilo, njima, izbranima biljardnima
kroglama na zelenem platnu naključja, tako neznatnega,
ampak svetega naključja, da ga je treba varovati v majhni šatulji
na dnu omare, kot babičino ogrlico. Vozli načrta, ki ju je zvezal,
začnejo popuščati in ladja se počasi počasi prepušča nepredvidljivim
valovom odprtega morja. Nepomembno je, kam ju odnese,
tega moškega in žensko, ki sta se spogledovalav lokalu, kjer se mize
še dobro spominjajo teže njunih rok. Vprašanje, ali se bosta še kdaj
znašla prav na tem kraju, kot par, kot prijatelja, kot zaprisežena
sovražnika, morda bo zunaj podobno vreme, zima, svetlikanje oken,
ki jih je načela zmrzal. Vprašanje, kaj bo med njima takrat
viselo v zraku. Edino, kar bosta vedela zagotovo, je, da nista več ista.
Kaj stoji na poti prizadevanju po zamrznitvi tiste prve noči v kapljo,
podobni tem, ki lebdijo med pročelji? Kdo jima tega ne dopušča?Kdo vleče
vzvode? In zakaj? S čim sta si moški in ženska to kdajkoli prislužila?

O avtorju. Mitja Drab je mladi raziskovalec s področja nanoznanosti na Univerzi v Ljubljani.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • * * *

    Jernej Županič

    Moj oče je siv Tatar. Blatne škornje obesi na klin koče. Dim puha iz nozdrvi konja. Oči imajo siv blesk trdega jekla. Ima sedem sinov in mene, ki … →

  • Smrt Koščeja Nesmrtnega

    Jernej Županič

    Avti v okrogli koloni. Glave avtov so glave lobanj, ki nizajo stavke. Čeprav padata sneg in dež. Mirovanje zidu ne valuje, Berlin je nem kot nemec. Čigre … →

  • Karelija

    Jernej Županič

    Iz te zemlje ne bo življenja. Vojaki med črnim bambusom plešejo. Karelija je stara kot zemlja in tudi tako daleč in njene gore niso gore. Tu … →