Krog

Alja Adam

Tukaj se pot konča,
avtomobili vozijo v klanec
proti pokopališču, venci se drgnejo ob šipe.
Morje je blizu, a hkrati daleč:
napet trak na obzorju.

Poskušam se spomniti, kaj sem prinesla s sprehoda:
travno bilko, vejico, misel.
Izmuznila se je kot prah.

Tudi če drobci v snopu svetlobe
zgolj mimogrede pritegnejo pogled,
če enkrat samkrat zdrsneš z dlanjo prek srbeče kože,
se tvoja kretnja zapiše na notranjo stran, v sluznico pesmi.

Trak se oprijema obzorja kot las.
Med ljubljenjem drsijo po hrbtu in se pozibavajo.
Pustim jim, da rastejo.

Besede mi dajejo prostost,
ki jo iščem v ljubezni.
Učijo me preprostih stvari,
kot je ta, da pripadam telesu, večjemu od svojega.

Brez prekinitve želim hoditi po hribu navzgor,
zato, prosim, ne pošiljaj esemesov.
Divja pokrajina zbuja lakoto,
med bodljikavim grmičevjem iščem prostor zase.

Prinesla sem še nekaj:
podobo smejočega se Bude z okroglim trebuhom.
Za njegovim popkom nastaja svet.

Vsaka pesem je kontinent zase,
s svojimi mikroorganizmi,
govorico in potmi.

Ne spreglej bilke, zapletla se je med lase,
ko sem ležala na travi.

O avtorju. Alja Adam je na Filozofski fakulteti diplomirala iz primerjalne književnosti in sociologije kulture. Leta 2007 je na isti fakulteti doktorirala s področja študij spolov in feministične literarne teorije. Je avtorica treh pesniških zbirk (Zaobljenost, 2003, Zakaj bi omenjala Ahila, 2008, Dolgo smo čakali na dež, 2015). Njene pesmi so prevedene v trinajst tujih jezikov in objavljene v domačih in tujih publikacijah … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Meditacije

    Lenart Sušnik

    zreduciran sem / na pisanje osebnoizpovednih / ob otožnem jazzu in rakiji

  • Epos

    Vid Karlovšek

    Mister Jozen je zjutraj kot ponavadi (in vendar ne kot po navadi, navade, rutine, bolečine in vseh podobnih človeka zatirajočih besed namreč Mister Jozen ni maral) nadvse preudarno, plemenito in pretežno krasno vstal iz svoje postelje in se začuda ni spremenil v insekta

  • Et ducit mundum per luce

    Aleš Jelenko

    Izročil sem se sebi. / In jaz sem na pašniku. // Uokvirjen v zlitine / iz mesa in krvi / žvečim / esencialne snovi // in stradam // črke

Izdelava: Pika vejica