2. februarja 2018

Jojo

Maja Kranjc

Spusti se, a ostane privezan.
Skoraj doseže tla, a pusti roki,
da ga potegne k sebi.
Pada in se spet dviga,
potuje med bližino in razdaljo.

Tvoj prsni koš se premika podobno.
Vdihneš, počasi se prebujaš,
izdihneš, se obrneš nazaj k sebi.
Stoje čakam naslednji vdih.

Miže se pretegneš,
še nekaj trenutkov zadržuješ sapo,
nato se zasmejiš, ko jojo obvisi
in zaniha na tenki rdeči vrvici,
ki jo krčevito stiskam.

O avtorju. Maja Kranjc je svojo ustvarjalno pot najprej začrtala z glasbo. Pri dvanajstih letih je z igranjem na flavto osvojila prvo nagrado na zadnjem jugoslovanskem tekmovanju v Črni Gori. Kasneje je obiskovala Šubičevo Gimnazijo in vzporedno Srednjo glasbeno šolo v Ljubljani. Trenutno je diplomirana dramaturginja in diplomirana psihologinja, zaposlena kot specializantka klinične psihologije na Pediatrični kliniki v Ljubljani. V času študija … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki

  • V njeni odsotnosti

    Lucija Stupica

    (Poezija,  < 1 min)

    prazni prostori so vedno glasni

  • Vročinski val

    Tomislav Vrečar

    (Poezija,  < 1 min)

    Kalna zrkla ogorkov na promenadi,
    ustnice, ki tako rade zibajo korake.

  • utečenost

    Tadeja Logar

    (Poezija,  < 1 min)

    so pa še vedno trave so pa še vedno deblaki ostajajo v tleh kar je dobro ker so za nami

Izdelava: Pika vejica