2. februarja 2018

Jojo

Maja Kranjc

Spusti se, a ostane privezan.
Skoraj doseže tla, a pusti roki,
da ga potegne k sebi.
Pada in se spet dviga,
potuje med bližino in razdaljo.

Tvoj prsni koš se premika podobno.
Vdihneš, počasi se prebujaš,
izdihneš, se obrneš nazaj k sebi.
Stoje čakam naslednji vdih.

Miže se pretegneš,
še nekaj trenutkov zadržuješ sapo,
nato se zasmejiš, ko jojo obvisi
in zaniha na tenki rdeči vrvici,
ki jo krčevito stiskam.

O avtorju. Maja Kranjc je svojo ustvarjalno pot najprej začrtala z glasbo. Pri dvanajstih letih je z igranjem na flavto osvojila prvo nagrado na zadnjem jugoslovanskem tekmovanju v Črni Gori. Kasneje je obiskovala Šubičevo Gimnazijo in vzporedno Srednjo glasbeno šolo v Ljubljani. Trenutno je diplomirana dramaturginja in diplomirana psihologinja, zaposlena kot specializantka klinične psihologije na Pediatrični kliniki v Ljubljani. V času študija … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki

  • Trte in oljke

    Andraž Polič

    (Poezija,  1 min)

    Tista topla domačnost doma, ko nekdo živi ob tebi in tebe zmanjkuje v polsnu. Tista mačka iz otroštva.

  • Nespečnosti

    Urša Majcen

    (Poezija,  < 1 min)

    ježevci v klobčičih / zebre na pločnikih / svinje na krožnikih

  • Susurrus

    Špela Setničar

    (Poezija,  1 min)

    še zdaleč ne razumem kdo pokrije koga v dneh samote

Izdelava: Pika vejica