Iz zbirke Točke izginjanja

Lucija Stupica

Pisma in glasovi

 

PRVO

 

Pod oknom je mesto, a v hotelski sobi je dovolj prostora samo za dva. Sanj ni, tako in tako je prevroče za spanje. Zapisujem besedo za besedo. Pisma. Citati. Dnevnik potovanja. Že pozabljene prehojene poti, da bi bila bliže ljubeznim. Zaupanje vedno pride kasneje, tudi spoznanje, da sem zgrešila. Ne le ulice, cel kontinent.

 

 

ON

 

Gotovost, da ne želim umreti, ne da bi živel to.
Ne da bi živel – s teboj. Gotovost. S teboj.
Gotovost. Ne želim umreti. Ne da bi živel. S teboj.

 

 

DRUGO

 

Na letalu. Gore mečejo dolge sence v sončnem dnevu, diši po naju. Vračam se. Kam, ne vem. Tudi galebi letijo nizko. Kričijo, ko so mladiči blizu. V meni je labod tisti, ki zravnanega vratu in srepo zroč preganja vse, ki se bližajo. Na sedežu poleg mene oče s hčerko gleda fotografije z družinskega izleta. Strah me je, Maruša. Spodaj so meje polne. Gledajo otroke in jim želijo dobro. Gledajo otroke in vidijo očete. Gledajo očete in jih prepuščajo počasni smrti.

 

 

TRETJE

 

Novi čevlji
za na pot
sedemsto in več
zamolkel takt
prepolni čolni
pritajeni glasovi
skoraj brez diha

novi čevlji
na obali
zagotovo –
neizogibno –

 

 

ČETRTO

 

Če ne midva, si rekel. In jaz: Če skočiva v vodo in splavava iz nje, se bova znašla na isti obali? Prepričan sem, da nama uspe. Ljubezen je v svojem začetku vedno naivna. Nihče ne ve, kdaj pride tisti molk. Pride in si rečeš: Dovolj je, grem. A če ostaneš, še nisi zgradil ceste ali hiše ali posadil drevesa, in veva, kako temen je lahko gozd in kako temne so znotraj hiše. Tvoja roka išče mojo. Resnična je. Na isti obali sva, a to je šele začetek.

 

 

PETO

 

Morda ta hišica sredi gozda s prenizkimi stropi, da bi lahko hodil zravnano, uči ponižnosti. Lesena veranda s polomljenim stolom medlo sveti v lunini svetlobi. Nocoj ne bova spala. Morda tudi hišica in lesena veranda ne bosta spali. Gozd zagotovo ne spi. Odpravim se ven, po cesti v neznano. Po temni cesti skozi gozd. Za tretjim ovinkom se obrnem. Ne maram ponižnosti, rečem. Poiščem te in odpraviva se skupaj ven. Zapuščava hišico. Po temni cesti skozi gozd. Za tretjim ovinkom je druga hiša. Potrkava. Nihče ne odpre. Obrneva se proti hišici sredi gozda s prenizkimi stropi. Potrkava. Vrata se odpro. Dovolj ponižnosti, rečeva. Nocoj ne bova spala. Legla bova, se držala za roke in poslušala zgodbi drug drugega.

 

 

ONA

 

Gotovost, da ne želim živeti, ne da bi živela to.
Ne da bi živela – s teboj. Gotovost. S teboj.
Gotovost. Ne želim živeti. Ne da bi živela. S teboj.

O avtorju. Lucija Stupica je svoja otroška in najstniška leta preživela v Šmarju pri Jelšah, nato je sledilo še več ljubljanskih let z vmesnimi mesečnimi prekinitvami z bivanji v tujini, da bi nazadnje pisala poezijo v Stockholmu. Je pesnica in oblikovalka interierjev. Njena zbirka Čelo na soncu (Beletrina, 2000) je dobila nagrado za najboljši prvenec. Sledili sta zbirki Vetrolov (2004) in Otok, mesto … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Iz cikla Otrok iz zbirke Pojavi

    Maja Vidmar

    Ni prostora zame v mrtvem telesu strahu

  • 2 pesmi

    Tone Škrjanec

    z vrha se je spustila toplota, ni bil bog, veliko jih to pomeša, to bleščečo svetlobo in toploto.

  • Med časom in pokrajinami

    Aja Zamolo

    vsak regrat / vsak komad / vsaka pokrajina // me najde / da prilepim pogled / na nič izbranega

Izdelava: Pika vejica