Iz Panove piščali Josipa Ostija

uredništvo

Ob smrti Josipa Ostija objavljamo par haikujev, ki bodo sicer v kratkem, v družbi mnogih drugih, izšli v zbirki Panova piščal.

 

Med sadeži v
mojem vrtu najljubši
so mi haikuji.

 

Napisal sem
tisoč in en haiku.
Še več jih nisem.

 

Ljubezen piše
haikuje. Pogosto
jih tudi briše.

 

 

*

 

 

Danes plapola
modra zastava neba –
na njej bel oblak.

 

Neberljiva je
pisava kril lastovk po
papirju neba.

 

Danes je nebo
sivo, jaz pa sem prepoln
kraške jasnine.

 

 

*

 

 

In je vsak zapis,
bodisi prej ali slej, iz
mrtvega doma.

 

Vse moje hiše
so prazne. Razen zadnje,
ki bo to tudi.

 

Vsaka moja
pesem o smrti hvali
večno življenje.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Sarajevska elegija

    Uroš Zupan

    beseda mora biti zapisana, in ne samo izgovorjena, učim Hamleta iz »Fortinbrasove elegije«. zapisal si jo in mi odgrnil zaveso.

  • Pesmi

    Meta Blagšič

    tudi danes / pred vrata odložim smeti // jih bo že nekdo pospravil / nekdo ki je zadolžen za to / ali pa tisti ki mu bodo šle / na živce / nekdo pač

  • Destrukcije

    Vid Karlovšek

    glodam kost / ližem kri // pišem pesem / ves se tresem / ves sem trezen // poklanjam rožo / ne pa kože / in se klanjam // posedam gledam k sosedam

Izdelava: Pika vejica