Iglu

Muanis Sinanović

Prihod poletja

Poletje bo minilo v velikem grehu kajenja. Nemci bodo prihajali na črnih konjih, vsak z lastno weltanschauung. Nikotin bo sprožal weltschmerz. Nič ne bo prepovedano, nič ne bo dovoljeno. Umiranje bo počasno, vseprisotno in neočitno. Poti bodo prašne, urejene, polne lukenj, avtoceste in podobno. Moški iz province bodo rekli: »rad sem imel vašo pošast.« Želeli si bodo krvi. Ne bodo se bali svoje smrti, ker ne bodo vedeli zanjo. Živeli bomo pod gorami. Maščoba bo podobna gumi. Še vedno. Nasprotniki velikanov bodo brskali po pepelu, smeteh in zemlji na drugi strani gora. Morali se bomo povzpeti na goro, se postiti z zrakom. Zgraditi opazovalnice. Lesene hišice. Se tam poročati. Zgodaj odhajati spat. Jesti malo. Snifati nič. Pred koncem poletja bo konec sveta. Ostali bomo takšni, kakršni smo bili.

 

Iglu

človek s prikaznimi in mirom. železniška postaja je njegova tržnica. ponuja prikazni in mir. seveda, nihče ne kupi. njegov mir in njegove prikazni v njegovem igluju iz smeti, naših svetinj, njegova brezdomnost v domovanju v teh smeteh. vse to je, seveda, vredno več od naših dolgih noči, našega strahu pred jutrom, ki prinaša konec hrupa in ptice. konec hrupa, ki pove: ne boste se dotaknili. svetloba, ki nas razkriva gole, nedotaknjene. pojdimo torej na tržnico k tako imenovanemu shizofreniku, v tako imenovenem mestu, na železniško postajo, na portal z iglujem iz naših smeti.

 

V zraku

dihati z gozdom. s pljuči veverice. z morjem. katerega leta zrušiti kartezijanski zid? zrušiti leta. rasti ob dnu drevesa. otrok debla. deliti svoje meso z zemljo. kri s komarji. deliti zemljo s svojim mesom. nič strašnega. miren spanec je možen. možen je. ne pozabi – besed ne zmanjka. a nocoj bodi hvaležen za beležnico in penkalo. prah vojne se je spustil na to mestece. ko še nisi bil živ. ko še ni bilo naselja. razen virtualno. na plošči? zgodovina je virtualna. ne boj se. ali veš, da spiš v tretjem nadstropju? to je v zraku.

 

* * *

Svete ure pred jutrom. Telo je kamelino, z rezervoarji vode, in pokrajina, skozi katero teče reka. Črta, ki razdvaja dan od noči, je obala.

O avtorju. Muanis Sinanović je rojen leta 1989 v Novem mestu. Izdal je 3 pesniške zbirke, nedavno pa še balkanofuturistični roman Anastrofa, izšel je tudi dvojezični izbor avtorjeve poezije. Objavlja v bolj izpostavljenih domačih in regionalnih časopis, njegova poezija je bila uvrščena v nekaj antologij. Dela v redakciji za kulturo in humanistiko in v glasbeni redakciji Radia študent, deluje kot urednik … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Molitev

    Jure Jakob

    Pletene košare, polne pajčevin, bodo polne jabolk.

  • M AGRIPPA COS TERTIUM FECIT

    Aleš Jelenko

    ležati med kraljema se stiskati med kamni in kljub temu živeti

  • Bralno dopolnilo

    Tomaž Grušovnik

    To besedilo je namenjeno tistim, ki zaradi življenjskega sloga ali drugih okoliščin ne pokrivajo svojih dnevnih bralnih potreb.