Grižljaji

Ajda Bračič

čokoladni sladoled

 

in sicer jesti ga
kar tako, z žlico iz banjice
pri odprtih vratih zamrzovalnika:
višek drznosti.
po kuhinji
kroživa kot jastreba,
izmenično,
da drug drugega
ne bi zalotila.
del užitka je namreč tudi to:
jesti skrivaj,
tako hlastno,
da skoraj pogoltneš žlico.
skrivnost,
ki jo zarotniško zamolčiva
tudi drug drugemu.

 

 

 

 

žolca

 

nikoli
je nisem razumela.
mama jo jé
z velikim užitkom,
zraven spušča
drobne zvoke ugodja:
mmm,
mmm.
v kristalni želatini
svinskih parkeljcev
ugreznjeni kosi
kuhane zelenjave.
odmaknem pogled,
pomirim želodec.
žolca modro uči:
vsakomur svoje.

 

 

 

 

goveja juha

 

njena zavetnica
stoji ob loncu,
z rokami,
nedeljsko
uprtimi v boke.
para,
ki uhaja
izpod pokrovke,
ji nad glavo
zarisuje
moten obstret.
koleraba,
korenje
in zelena
ji vzklikajo v pozdrav.
nekoč bo vnebovzeta
v slastna
jušna nebesa,
mi pa bomo,
polni slanih solz,
delili zajemalke
v njen spomin.

 

 

 

 

rakija

 

glede tega
je treba
biti izbirčen.
vse so prozorne,
a če izbereš
napačno,
se morda znajdeš
v nenavadnem svetu,
kjer brez opozorila
poljubljaš natakarje,
obljubljaš neumnosti,
se včlanjuješ v stranke,
pišeš poezijo
in si na koncu
razbiješ glavo
na ostrih
valovih
asfalta.

 

 

 

 

pašteta

 

gospa si jo
namaže na
star kruh.
najprej pol,
potem četrt,
potem osminko.
cene rastejo
in gospa maže
vsak dan manj
in vsak dan bolj
na tanko.
tanjšajo se rezine kruha,
tanjša se sloj paštete,
tudi gospa se tanjša,
dokler nekoč
z rahlim
opravičujočim
vzdihom
dokončno
ne izgine.

O avtorju. Ajda Bračič, rojena zgodaj zjutraj na veliki šmaren. Po idiličnem otroštvu, preživetem med branjem stoletnih bukel in opazovanjem paglavcev v lužah, jo je novo tisočletje pahnilo v realnost ljubljanskega popoldneva, kjer je spoznala vrednost hkratnega konzumiranja piva in cigaret. Literatura ostaja ena izmed pomožnih karier, v katere se bo bolj zagreto spustila, ko (in ne, če) vse … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Pesmi

    Meta Blagšič

    tudi danes / pred vrata odložim smeti // jih bo že nekdo pospravil / nekdo ki je zadolžen za to / ali pa tisti ki mu bodo šle / na živce / nekdo pač

  • Destrukcije

    Vid Karlovšek

    glodam kost / ližem kri // pišem pesem / ves se tresem / ves sem trezen // poklanjam rožo / ne pa kože / in se klanjam // posedam gledam k sosedam

  • Pesmi iz zakulisja

    Niko Šimenc

    Morda res ni slabo, če so demoni za vikend poslani domov. Tako enostavno se sliši, kot bi jim lahko neko soboto skrbno spakiral kovčke, jim poklical uberja in rekel: adijo.

Izdelava: Pika vejica