Epos

Vid Karlovšek

Mister Jozen je zjutraj kot ponavadi
(in vendar ne kot po navadi, navade, rutine, bolečine
in vseh podobnih človeka zatirajočih besed namreč
Mister Jozen ni maral)
nadvse preudarno, plemenito in pretežno krasno vstal
iz svoje postelje in se začuda ni spremenil v insekta
niti tistega navadnega ščurka ne
vstal je in se sprehodil, prijetno sprehodil
ob Patriarhijskih ribnikih
da bi videl morsko mačko na dveh nogah
ampak kaj, ko morske mačke nimajo dveh nog
še ene nimajo, tako so nepokretne
in tako je Mister Jozen hodil in hodil in tekel
in je tekel
in je tekel
in je tekel
a helikopterja ni ujel
zdaj je namreč hotel s sebe otresti breme
kardiovaskularnega sistema in se podati na Himalajo
da bi tam zgoraj še zadnjič vzkliknil Tako je!
a helikopterja ni ujel
toda luč v učiteljevi sobi ga je gnala naprej, daleč naprej
pa ne zato, ker bi predstavljala upanje
ampak zato, ker je bil učitelj lep
in Mistra Jozna je luč pognala v temo na koncu tunela
kjer je zagledal sebe
sebe popolnoma golega, popolnoma razgaljenega
pred širnim občinstvom vinskih mušic in drugih alkoholikov
zbranih v posmrtni temi na koncu tunela
a Mister Jozen ni bil mrtev, o ne, on ne
on je komaj začel živeti na polno
zdaj je namreč uvidel luč na koncu predora
(ne tunela!)
in je zadihal s polnimi pljuči
sicer napol strohnelimi od cigaretnega dima
ampak samo napol
in Mister Jozen se je pražnje oblekel, zapustil (domo)vino
in odšel v svet
odšel v svet, da bi se navzel vseprisotne magične obsesije
s potrošnjo kupljivih dobrin
potrošnja je najhujša bolezen
a Mister Jozen se ni pustil kupiti, on že ne
on ima neprecenljivo vrednost, tako, ki se je ne da preceniti
in zato se je šel potapljat
globoooko
globooko
globoko
in ni našel smisla, še več −
smisel ni našel njega, čeprav se je trudil na vso moč in vse pretege
zato se je Mister Jozen klavrno dvignil iz globin
in se povzpel na svoja ramena, da bi ga našel
a smisel se je smiselno izmuznil strokovnim prijemom Mistra Jozna
in pobegnil v armaturno ploščo pod vodstvom Vladimirja Iljiča Lenina
tam pa ga Mister Jozen ni več videl, ni več našel
zato je nad smislom obupal, saj da smisla ni smiselno smiselno osmisliti
ker je preveč nesmiseln
in zato je Mister Jozen zahteval povračilo potnih stroškov
ki jih je imel z iskanjem smisla
a nihče mu potnih stroškov ni povrnil, kakšna smola!
Zvečer istega (a ne enakega!) dne se je nato Mister Jozen
pritožil na vrhovno ustavno sodišče, kjer so ga poslali v 3 p m
3 PM, what a wonderful time of day! bi rekel Anglež, ki bi ga
Mister Jozen dobro poznal, če bi ga poznal
ali pa je bil morda Američan, morda celo tisti, ki se je spraševal
komu zvoni – »zvoni tebi« je odgovor, bedak!
In Mister Jozen je spoznal, da nič ni resnično, vse je dovoljeno
ampak on ni bil omamljen s kroglicami hašiša, on že ne
on hašiša sploh ni konzumiral, on že ne,
kvečjemu ob slovenskem državnem prazniku, pa še to zgolj dvakrat dnevno
in ob tem spoznanju je Mister Jozen karseda previdno prevrnil čašo spoznanja
iz katere je pritekla gnojnica, in to ne kar katerakoli,
o ne, temveč prav tista z vonjem po kandiranih pomarančah
še sam Bog se je zamislil nad svojo pojavo ob vsem tem kaosu
Mister Jozen pa je ponosno zazehal
in s Tretjim očesom uvidel, da je čas za spanje
ker je čas za sanje že minil, zato se je vrinil tisti p
(sanje so namreč dovolili včeraj, danes pa je nov dan!)
in Mister Jozen se je še zadnjič spomnil
da je gnoj enako zlato in zlato enako gnoj
in da v končni fazi strukturalizma in formalizma ne moremo enačiti
nato pa se je popolnoma popolno pogreznil v globok spanec
in tam ostal do konca svojih dni
ali pač?
Pač.
Pač pa se je Mister Jozen z zanosom in ponosom strastno prebudil
iz vse prej kot globokega večnega spanca
in doživel ekstatično stanje oblik in vzorcev
vsega mogočega in zlasti pikantno pekočega
tako zelo, da se je spekel
od vsega hudega vseh spoznanj
zato se je Mister Jozen katapultiral na drug konec sveta
v mikrokozmos, temelječ na bazi ultra deviškega oljčnega olja
kjer je zaplaval zaplaval a ne izplaval
saj je olje vendar redkejše od vode
tako je redko, da je totalen endemit
iz olja pa ne moreš izplavati, saj se izmozgaš in naoljiš
zato je sam Sizif Mistru Joznu priskočil na pomoč
pomoč v stiski je vendar Sizifovo delo – saj že ime pove! –
in Mister Jozen se je zdaj končno počutil svobodno
svobodno kot tiček na veji kot kamen v strugi kot jastog na nebu
kot marec v maju kot misel o mlaju in še bi lahko našteval
postal je svoboden, nesvobode osvobojen
dokler svoboda ni postala omejitev in je je bilo preveč
in je Mistra Jozna začela dušiti
zato jo je izgnal, izgnal iz raja, trajno izgnal
zato je svoboda odšla, odšla s trebuhom za kruhom
kot kakšen siromak (brez sira, kaj šele maka, le tisti o ji je ostal!)
Mister Jozen pa je osvobojen svobode ponosno ukleščen naredil korak naprej
korak v neznano –
njegov hrbet ni bil biča vajen in željan
ker bič je bitch, takih pa on ne mara, on že ne!
sploh pa ni nastavljal hrbta, on že ne, kvečjemu druge dele telesa –
prišel je domov
ljubo doma kdor ga ima ha ha
kdor pa ne naj se scvre he he
in Mister Jozen se je doma zleknil v omaro, jo zaprl in zmolil tri očenaše
ker to pač pravi mister počne, kamorkoli pride
nato pa se je povzdignil visoko visoko nad vse smrtnike
pristal v Evropi 24. stoletja, ki ji vladajo Azijci
se hipoma obrnil in se vrnil nazaj, saj kapitalizma ni maral, on že ne
kapitalizem človeka zasužnji
Mister Jozen pa je svobodo že tako izgubil
dvakrat pa suženj pač ne moreš biti, tudi če se trudiš
enkrat suženj, vselej gospodar –
kar pa je Mister Jozen zagotovo bil –
in se je nadvse homogeno zleknil ob ognjišče
bil je kakopak nadvse homogen
homogen – toda ne homo, seveda ne
to bi bil največji smrtni greh, hujši od brezboštva
biti homo – sapiens še posebej
in ob ognjišču je videl – sence
sence na steni, zaslonu, predstavo senc
ugotovil je, da so vse, kar je dotlej poznal, samo sence
sence brez vsakršne esence
klavrno se je zdaj počutil Mister Jozen, zares klavrno
prevarano zaslepljeno pogubljeno
toda ni obupal, o ne, on že ne
podal se je šestkrat okoli sveta
(enkrat več kot petkrat = enkrat preveč)
dokler se mu ni zvrtelo vrtelo zmešalo
in vendar se vrti
vrti
vrtiii
vrtiiiiiii
dokler se ne ustavi, potem pa ne gre več
in je Mistra Jozna izstrelilo daleč daleč
neznano kam
naravnost v slovenski nacionalni bordel
poln strašnih kreatur
strašno strojno postrojenih stricev iz ospredja
in Mister Jozen je tu izpljunil svoje nezadovoljstvo
in še samega sebe, kolikor je šlo
nato pa se zasukal na petah in odskočil
odskočil vse tja do realizma in naturalizma
v povezavi s časovnim odvisnikom
prišel je do zida/zidu (ali kakorkoli že)
meje med rahlo realnim in radikalno resničnim
all in all, you’re just another brick in the wall
je spoznal
in se ob tem spoznanju prekucnil na drugo stran zida/zidu (ali kakorkoli že)
kjer je uvidel še nevideno nevidno(st)
Kategorični Imperativ mu je nemudoma in neznansko nesramno zabičal
naj se vendar pri priči vrne domov, saj da pozna je že ura!
Mister Jozen pa se je samo obrnil stran
daleč stran, in vzkliknil bum
B U M
UM
MUUU

O avtorju. Vid Karlovšek, rojen aprila 2000, je študent primerjalne književnosti in slovenistike na ljubljanski Filozofski fakulteti. Razpet je med Koprom in Ljubljano. Pogosto nastopa in sodeluje pri organizaciji kulturnih dogodkov. Ljubitelj literature, gledališča, filma in umetnosti nasploh. Ukvarja se z ustvarjanjem poezije in kratke proze, preizkusil pa se je tudi v … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Tri pesmi

    Meta Blagšič

    draga gospa, ne skrbite / delavci bodo počistili // krti vsak ponedeljek / pripravijo presenečenje

  • Zlate rože

    Gregor Podlogar

    Namesto tal nebo z oblaki. Ves čas obkroženi z valovi glasov. Svetloba je večna samo v spominu.

  • Križci in krožci

    Tanja Badalič

    Brez sledi sonca in lune – nebo se igra križce in krožce. Nekdo trosi v omrežje prepričanja, da bi razvil zakrnel voh razmreženih.

Izdelava: Pika vejica