Dušna oda

Nathan Hoks

Ne sprašuj me, kaj je duša – ker ni stvar,
jo še nosnica zaobjame. In ko si pojasniva
njene eklektične ritme in igrivo nrav,
postane družinski ljubljenček, ki ga počohaš, da se ponoči umiri,
nekaj, kar maha z repom, da bi ga peljal na sprehod,
zvlekel s sabo na počitnice, fotografiral na plaži
med vulkanom in maslenim sončnim zahodom, ki ugaša.
Tako da, karkoli že je, kakorkoli vdre
v tvoj spanec in je na dotik kot hitenje pajkovih nog
čez tvoj prsni koš in rame in ledja,
pomeni biti objet. Ne boš ji dolgoval denarja.
Lepa jajca lahko obdržiš zase.
In zjutraj, ko se drznejši, svetlejši oblaki znova
prišijejo na nebo, boš cenil njen molk.
Ne bo porodila preklaste zebre ali grobarja.
Svetlozelen dežnik se odpre v nenadnem nalivu
in četica mravelj se vije vzdolž makadamske poti
do vrta s paradižniki, ki si ga zanemaril.

 

Prevedla Veronika Dintinjana

O avtorju. Nathan Hoks (ZDA) je avtor nagrajenih pesniških zbirk Reveilles (2010) in The Narrow Circle (2013) ter prejemnik nagrade Tomaža Šalamuna za zbirko Moony Days Of Being (2018). Je predavatelj kreativnega pisanja na univerzi v Chicagu in urednik mikro založbe Convulsive Editions, ki izdaja različne publikacije v visokem tisku.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • V njeni odsotnosti

    Lucija Stupica

    prazni prostori so vedno glasni

  • Vročinski val

    Tomislav Vrečar

    Kalna zrkla ogorkov na promenadi,
    ustnice, ki tako rade zibajo korake.

  • utečenost

    Tadeja Logar

    so pa še vedno trave so pa še vedno deblaki ostajajo v tleh kar je dobro ker so za nami