Dušna oda

Nathan Hoks

Ne sprašuj me, kaj je duša – ker ni stvar,
jo še nosnica zaobjame. In ko si pojasniva
njene eklektične ritme in igrivo nrav,
postane družinski ljubljenček, ki ga počohaš, da se ponoči umiri,
nekaj, kar maha z repom, da bi ga peljal na sprehod,
zvlekel s sabo na počitnice, fotografiral na plaži
med vulkanom in maslenim sončnim zahodom, ki ugaša.
Tako da, karkoli že je, kakorkoli vdre
v tvoj spanec in je na dotik kot hitenje pajkovih nog
čez tvoj prsni koš in rame in ledja,
pomeni biti objet. Ne boš ji dolgoval denarja.
Lepa jajca lahko obdržiš zase.
In zjutraj, ko se drznejši, svetlejši oblaki znova
prišijejo na nebo, boš cenil njen molk.
Ne bo porodila preklaste zebre ali grobarja.
Svetlozelen dežnik se odpre v nenadnem nalivu
in četica mravelj se vije vzdolž makadamske poti
do vrta s paradižniki, ki si ga zanemaril.

 

Prevedla Veronika Dintinjana

O avtorju. Nathan Hoks (ZDA) je avtor nagrajenih pesniških zbirk Reveilles (2010) in The Narrow Circle (2013) ter prejemnik nagrade Tomaža Šalamuna za zbirko Moony Days Of Being (2018). Je predavatelj kreativnega pisanja na univerzi v Chicagu in urednik mikro založbe Convulsive Editions, ki izdaja različne publikacije v visokem tisku.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Molitev

    Jure Jakob

    Pletene košare, polne pajčevin, bodo polne jabolk.

  • M AGRIPPA COS TERTIUM FECIT

    Aleš Jelenko

    ležati med kraljema se stiskati med kamni in kljub temu živeti

  • Bralno dopolnilo

    Tomaž Grušovnik

    To besedilo je namenjeno tistim, ki zaradi življenjskega sloga ali drugih okoliščin ne pokrivajo svojih dnevnih bralnih potreb.