Dolžina časa

Žiga Valetič

Povabila me je pesem.
Naj sedem, je rekla in natočila.
Govorila sva brez zadrege, brez vznemirjenja, 
počasi, v ritmu srkanja čaja.
Njen dom je bil v tistih trenutkih od obeh.
Hvaležen sem ugriznil v jabolčno pito,
in ko sem si potem zaželel cigarete,
se je misel blago razdimila.
Na steni je visela slika koroškega slikarja,
melanholično nežna –
od opečnate do barve pomladnih popkov
so v sobo tekli letni časi.
Kramljala sva, stara prijatelja,
a pretresljive zgodbe so bile ta dan nevidne,
pod sleherno besedo je molčalo upanje.
Potem sva se šla kopat, pesem in jaz.
Na obali pod koprenastimi oblaki
sva se razprostrla po skalah.
Nisva bila tiho niti nisva govorila.
Vsak je delal svoje in vse sva delala skupaj.
Morje je blago pljuskalo ob obalo,
jutri naj bi se poslabšalo vreme.
Plavala sva in se smejala.
Prosti slog je bil bolj prost od kravla.

Naslednjič sem povabil pesem k sebi jaz. 
Prekolesarila sva se.

O avtorju. Žiga Valetič je pisatelj, scenarist, publicist in grafični oblikovalec. Med leti 1998 in 2006 je prevedel več knjig mistične poezije. Publicistične tekste s področja popularne kulture in umetnosti za Poglede, revijo Bukla, revijo Ekran, spletni Odzven ter revijo Viva. Je avtor dokumentarnih filmov o slovenskem stripu ter o časopisu Pavliha, dejaven pa je tudi kot scenarist za igrane filme (Stvari, … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • V njeni odsotnosti

    Lucija Stupica

    prazni prostori so vedno glasni

  • Vročinski val

    Tomislav Vrečar

    Kalna zrkla ogorkov na promenadi,
    ustnice, ki tako rade zibajo korake.

  • utečenost

    Tadeja Logar

    so pa še vedno trave so pa še vedno deblaki ostajajo v tleh kar je dobro ker so za nami