Dišeča perla

Galium odoratum

Tanja Badalič

Jasnovidim dišeče bisere,
ki kot hitinaza razkrajajo oklep neukih mojstrov.
Kristali sljude prosojno dihajo
na ustnicah stenskih poslikav,
da bi uvideli božanstvo v brezmejnih galaksijah
dvorožke ali trebuhodlačnika.
Ščetinorepka plava v srebrnem kostumu levitve.
Baldahinar plete svoj svileni ščit v slepem očesu.
Trozobec topi vse smeri neba v eno samo izkušnjo.
Naenkrat ni ne vzhoda ne zahoda.
Zvezda severnica upihne svojo svečo.
Magnetno polje ne privlači več ptic selivk.
Peresa si odslej sama utirajo pot v razkošnem lebdenju.
Poslušam cvilkanje netopirjev in se prepuščam
svoji prebujeni eholokaciji.
Zdaj sanjam, da vem.
Čebele mirno ždijo v nektarnem popku cvetov.
Kapar se tesno lepi v sožitje svojega drevesa.
Kiti pesnijo o globinah kopenskih tokov in
fluorescentno moder fitoplankton se širi kot notni zapis,
ki razodeva mlečno cesto,
v kateri niham, ko me več ni.

O avtorju. Tanja Badalič se rada zadržuje med drevesi v gozdu, plava z meduzami, razpravlja o bistroumnih nesmislih ter ob kresnih večerih (za)vestno nabira praprotno seme, da si lahko z živalmi in rastlinami pripoveduje zgodbe skozi celo leto. Ukvarja se z ekokritiko, poezijo in slikanjem. Doktorirala je na področju primerjalnih študijev idej in kultur ter vodi vaje iz svetovne književnosti na Univerzi v Novi Gorici. 

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • V njeni odsotnosti

    Lucija Stupica

    prazni prostori so vedno glasni

  • Vročinski val

    Tomislav Vrečar

    Kalna zrkla ogorkov na promenadi,
    ustnice, ki tako rade zibajo korake.

  • utečenost

    Tadeja Logar

    so pa še vedno trave so pa še vedno deblaki ostajajo v tleh kar je dobro ker so za nami