Črna soba

Tjaša Škorjanc

kot močvirnati hlodi ti dihajo oči.
v črni sobi.
koprivnate gladine visijo v hipnih vzporedjih.
kakor dva umirajoča ogorka jih vsrkavam,
preden bo konec,
kakor poslednje razširjanje pljuč,
dvig dveh sajastih traverznih sunkov.

črna soba.
gledam te v piramidno negibnost kosti
med robidovjem svetlobe,
konveksno praprot vratu v rjasti noči.
v črni sobi si droben in čuden.
le jaz te gledam in vidim
v tebi arhivirane gorilnike.
zate sem bila odprla veke.

v črni sobi
dihaš nalahno kot otrok,
ki mu v razhlajenem grlu večera preneha kašelj.
vlaga in sen v teh krožnih globelih.
v črni sobi podrsavanje.
čisti me, rjuje, trga, dezinficira.
daje v kose in v konec.

v črni sobi.
okrvavljena tema te obseva,
redko zver v pagodinem inkubatorju.
v sredini rumeno vretje planetarijev.
oči.
v črni sobi.
pribita sem in zvezana kot tesna kost.

ne vem, kaj je v tebi,
ki si me že izdal in jedel v množicah moje sivo srce,
ne vem, kaj je to središče,
katranski lapidarij, ki se
ruši vame.
temu mestu se ne da določiti polti.
le bolečina v drevesastem hrbtovju mojega jezika
in ogrodje črne sobe.

kako lepo hrza, bol,
vodovnato in svinčeno,
s težo mišičevja kamenin.
sem glavna žila v njenem sapniku,
prožnem goltancu lokuma
in španskih slik.
lepo in žalostno mi je v črni sobi.
le tukaj dobim barvo.
škrlat, povsod škrlat na meni.

črna soba.
čutim, kaj je dalo stene Altamire v osje reže,
kdo je prvi slikal,
sekal svet v prekate.
v črni sobi, prvikrat jaz.
nekaj – jaz –
več kot medmet, rigiden študij,
kovinski nadomestni sklep, ki se ga privajaš.
ko te diham in trgam
lepo staniolsko bledico tvojega telesja –
črna soba, luč iz strjajoče se plazme.

poznam vse in ne poznam ničesar.
dajem te v prostor kot sestavljanko.
zmeraj boš zame
otekla mrzka tetovaža, brezsnovni rak,
ki me sklanja in plaši.
dela moja usta pordelo mrhovino,
ki nekje onkraj še občuti
usahli mrmež lastnega telesa.

v črni sobi.
polna sem in uničena. krvni krogotok.
nikoli prej ali kasneje ne bom vedela za žejo.
le tukaj, s tabo, sem luskav sok,
ki pada in izpareva.
v tem bolnem spominu tvojih zob,
ki molčijo, jaz,
nekaj sekund, trajam.

v črni sobi –
hip, dan, in te ni več.
v črni sobi
moje prvo rastlinje, prvi oklep oglene ličinke.

O avtorju. Rodila se je v Rogaški Slatini. Študira mednarodne odnose na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani. Rad ima Devendro Banharta in mestne avtobuse. 

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Življenje teče, pa ni pijača

    Rok Vilčnik rokgre

    profesionalni vrvohodec je prodal svoje ravnotežje radiotelegrafistu

  • Veronika

    Ana Lorger

    Kaj naj naredim s tvojimi očmi, z očmi Veronike?

  • Meje

    Tonja Jelen

    pesti so trde
    lomijo samo sebe