Človek vidi fotografijo svojega očeta

Mitja Drab

v denarnici, ko pred plačilnim pultom išče
kartico zvestobe. Zaseda ga pričaka s težkim
topništvom. Razume, kako malo je imel
oče dati. Njemu ni nihče izročil zemljevida
do izgubljenih dud za posteljo, ga poučil
o sladoledu z okusom po plavem nebu.
Tudi on je moral iz dneva v dan negovati
svojo dostojanstvenost pred nadutimi prodajalci
tobačnih izdelkov, ob večerih strmeti v proge
svetlobe na stropu spalnice in se spraševati,
kaj bo jutri. Ko je oče govoril, kaj storiti,
ko za glavo višji fant v vrtcu vzame tvojo
najljubšo igračo, je vedel, da hazardira
z vrtoglavimi zneski. Človeku pred blagajno
se očetova roka pravice zdi tako majhna,
da bi jo moral opazovati pod mikroskopom.
Ko se oddaljuje s korakom majhnega pravokotnika
v njegovem žepu, človek ve, da bodo nekoč
računi poravnani. Nekega dne bo pripravljen
vse ponoviti.

O avtorju. Mitja Drab je mladi raziskovalec s področja nanoznanosti na Univerzi v Ljubljani.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • * * *

    Jernej Županič

    Moj oče je siv Tatar. Blatne škornje obesi na klin koče. Dim puha iz nozdrvi konja. Oči imajo siv blesk trdega jekla. Ima sedem sinov in mene, ki … →

  • Smrt Koščeja Nesmrtnega

    Jernej Županič

    Avti v okrogli koloni. Glave avtov so glave lobanj, ki nizajo stavke. Čeprav padata sneg in dež. Mirovanje zidu ne valuje, Berlin je nem kot nemec. Čigre … →

  • Lahko je predvideti začetke in konce, ne pa tistega, kar je vmes

    Mitja Drab

    Recimo, da imamo moškega in žensko, ki se spogledujeta v zakajenem lokalu. Ona ve, da je všeč njemu, in on prav tako ve, da je všeč njej. Konec koncev … →