Bila bi kuščar

Hannah Koselj Marušič

luščim se
izmuznem stari koži
nov dan
nova travma, ki mi jo povzroči lastni um
bila bi kuščar in se sončila

šla sem k drevesu in plesala
popoln plesalec
opora in zavetje
brez besed
le ljubezen, ki si jo domišljam

vedno bo tam, raslo in plesalo v vetru
jaz pa se bom skrila pred dežjem

 

***

 

držalo mi je dežnik
oklepala sem se njegovih vej
in katatonično strmela v travo pred seboj

podaljšek vejevja
še eno deblo
malo bolj mobilno
in veliko bolj noro

luščim se
poglej te brazgotine preživelih dni
ne prekrivaj jih z dolgočasno belo
ne govori jim »napake«

posvoji jih in jim šepetaj: »Lepe ste.«

O avtorju. Hannah Koselj Marušič (1996) je študentka likovne umetnosti na Akademiji za vizualne umetnosti v Ljubljani. Pred tem je nekaj let študirala medicino na UL MF. Rutina jo nepopisno utesnjuje, zato je ves čas na lovu za novimi dogodivščinami. Je utelešen kaos, a ravno ta lastnost ji daje inspiracijo za pisanje … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • S pišem vetra pišem verze

    Vid Karlovšek

    kadar skušam / kaj reči / pride / iz mene le / zabuhel / krik

  • Skalpel je zapel

    Hana-Uma Zagmajster

    Rada bi bila fluid / Pa sem črepinja / V koži na nebu v soju neonke / Rezilo / Na moji sliki UV akrilo / Krvavičke

  • S(po)tik

    Tinkara V. Kastelic

    Vedno, ko pišem, pravzaprav pišem tebi, / pretkani paberkovalec domišljij. Čeprav me ne bereš. / Čeprav me zadnje čase skoraj nihče več
    ne bere, ker se kakor kamen kujam in molčim.

Izdelava: Pika vejica