Avtobus 668

Ofelia Prodan

Poldne, velika vročina, mi pa natlačeni
v avtobusu 668 brez klime. Nekateri so vzdihovali, preklinjali.
Stopali smo drug po drugem, se suvali s komolci
in z očitnim gnusom vzajemno
vohali znoj. Jaz sem gledala skozi okno.
Črn džip, ki ga je vozil trebuhar
v obleki z razvezano kravato. Negibni obraz.
Surove obrazne poteze, ki niso napovedovale
niti kančka popustljivosti ali nežnosti.
Kako ljubi ta človek?
Ali si kupuje ljubezen na uro pri elitnih prostitutkah?
Kaj pomeni ljubezen za tega trebuharja,
polnega denarja? Dušila me je vročina,
dušila me je podoba trebuharja, ki se
ljubi s fatalko, dušila me je
odsotnost dostojnega življenja,
ljudje so se prerivali, da bi si naredili prostor
v prenatrpanem avtobusu,
in to me je najbolj dušilo.
Trebuhar je pritisnil na plin in zasukal volan.
Švignil je in izsilil avtobus.
Slišati je bilo nekakšno šumenje in izginil je;
pred očmi mi je ostala le
podoba črno oblečene starke
ob prehodu za pešce
z dvema težkima vrečama v rokah, ki se je
počasi in enolično gugala skupaj z avtobusom 668.

 

Prevedla Leonard Ciocan in Klemen Lah 

Pesem je iz zbirke Număr de dresură (Dresurni nastop), Cartea Românească, 2017.

O avtorju. Od leta 2007 je pesnica Ofelia Prodan objavila več pesniških zbirk, ki so prejele številne nagrade in priznanja: med njimi Elefantul din patul meu (Slon v moji postelji, 2007), za katero je prejela nagrado za prvenec Združenja pisateljev iz Bukarešte (2008) in nominacijo za državno pesniško nagrado Mihai Eminescu – Opera Prima (2008), Ulise și jocul de șah … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Pismo komunistu

    Muanis Sinanović

    cel dan je bilo nebo enakomerno, sivo. kot pred nevihto. toda nevihte ni bilo

  • Preobrazbe v snegu

    Tom Veber

    Včasihse moraš v vsej tišini sveta zavleči v gozd

  • Nenadoma zadišiš po dihanju

    Miha Maurič

    dihanje je nepovratno izgubljanje