Adele: 21, Lovesong

Ivana Komel Solo

Najteže je napisati ljubezensko pesem, pravijo pesniki.
Besede se zatikajo v grlu kot proteini med možganskimi
celicami pri Alzhaimerjevi bolezni in zato jih iščeš v
spominih – v mravljišču ljudi, v slivah, vrezih, zareku krvi,

v podrhtevanju sive očetove brade in tiste češnje, ki
je zadnjič cvetela. Ne vem, če sem ti kdaj povedala,
a češnje so bile slastne, sladke in hladne kot tiste

Williamsove slive. In o ino rdeče kot računalniška Red Caps
igra, ki si jo rad igral, preden si spoznal mene, rdeče table z
mrtvaškimi glavami in napise: Pazi, mine. A po petih letih in
osem tisoč kilometrih še vedno verjameš, da si spoznal

angela. Takrat sem te čakala pod jasnim nebom, z
nasmeškom na ustnicah, in prišel si z objemom,
poljubom, … Ničla se je stopila v ena, v dve, v naju

in najini roki, položeni na srci, tvoje na moje, moje na tvoje
in bučni šepet je zrasel v prsih: Michie hiechie, ljubezen
moja, vse bo v redu. Ne trepetaj, ker jaz nisem narejena za
velike stvari. Tvojih 168 centimetrov je zame 168. Sibila,

polna udarnih prerokb, velikih katastrof, a še
večjih odrešitev. Zato ššš, ljubezen, ššš, samo bodi tu
z mano, v najinih sanjah, preprostih in le včasih

velikih kot Arges, Steropes in Brontes v enem. Bodiva
zvezdi, ki sijeta ena na drugo. Obsij me z akordi Satrianijeve
Ten words in jaz te bom z besedami – I love you very much
and forever, my dearest man. Potem bodo

morda nekatere stvari v vesolju našle ustrezen
položaj. Jez čustev bo zdržal, dež bo očistil rane in
reka bo naplavljala le majhne smrti, a odplavljala

velike. Morda. Morda. Nekatere stvari so navsezadnje samo
želje, ki glasno odmevajo v temi. Podnevi jih moraš krotiti
kot leve v cirkusu. Kaznovati z biči in nagraditi s … Na
Wikipediji pravijo, da se rodimo s 308, umremo pa z

208 kostmi. Manjše se združijo v večje in zdi se,
kot da je narava elegantno poskrbela, da lahko tudi
velike želje glodajo ustrezno velike reči. Kot na

primer novembrsko praznovanje tvojih 37 – navadno
številko, ki jo, menda, med ničlo in stotico naključno
izbere največ ljudi. In bova običajna, dragi. Brez neskončnih
pogovorov po Yahoo Messengerju in nevzdržnega

hrepenenja po telefonu. Brez brezciljnega čakanja,
vrtenja v krogu kot Zemlja okoli Sonca in Luna
okoli Zemlje. Boleče pesmi, žalostni takti, zareze v

črtah življenja – vse bo izginilo v spominu na včerajšnji dan
in celotno vesolje bo z odprtmi očmi končno dobilo svoj
ustrezen pristan. Bogovi z Olimpa bodo pijani od ljubezni,
lepote, poezije, izgubljenih in znova najdenih železnih src,

razbijali kozarce božanskega nektarja in slavili
drobne dogodke. Nič drugega kot to, kar so …
besede: lahki vrvež poljubov na krilih listov v zraku,

vzorci Tagorjevih svetilk na najinih licih in lastna nebesa,
rojena v majhnih življenjih žalostnih veseljakov, ki
prepevajo Svirajte mi, jesen stiže, Dunjo moja, al’ polako,
da mi ne bi koja reč promakla … niti sekunda, minuta, ura s

tabo. Niti jesen in zima najinega življenja. Niti smrt,
dragi, ki bo nekega dne s težkimi in trdnimi koraki
terjala najin piratski davek užitka. Najino preživetje

v nesmiselnem smislu obstoja. Tudi takrat bo enako. Pa kaj
naj še rečem. Tako je to, in tako tudi bo. Če verjameš, da
lahko z izmaličeno desnico pišeš o številnih stvareh, nad
katerimi lahko obupaš, mar ne moreš uporabiti zdrave

levice za pravilne utripe srca in en garde proti
maskam zla. Za trenuten mir, ki se včasih prikaže
kot kresnice v poletni noči vsakemu od nas. Za vse

tiste prehojene poti. Za to zimo. Za naslednjo pomlad. Za
naslednje poletje. Za tukaj in zdaj, kjer jaz nisem več jaz,
utapljajoča v osami nareka, ampak prelita v 10 pomembnih
besed, v 74 verzov, 37 zame in 37 zate, in v 21 kitic za

poskus pisanja ljubezenske pesmi. Za dve, ki se
spremeni v ena kot most med mehkimi blazinami,
narejenimi iz Ljubim te in A ngu ani se ho. Prelita v

grenko-sladke spomine in sanje, ki se sedaj zlivajo vate,
ker kaj drugega sem kot samo spomini preteklosti in sanje
prihodnosti, kot samo pesnica, dragi, ki poskuša napisati
ljubezensko pesem, ker je to edino, kar zmore in zna.


 

 Michie hiechie v jeziku Angami Naga pomeni Ne bodi prestrašen oziroma Naj te ne bo strah, A ngu ani se ho pa pomeni  Ljubim te.

O avtorju. Ivana Komel Solo se je rodila leta 1983. Leta 2007 je diplomirala na oddelku za Bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo na Filozofski fakulteti v Ljubljani, leta 2011 pa magistrirala na istem oddelku. Piše poezijo, prozo, eseje, recenzije, strokovne članke s področja bibliotekarstva in prevaja. Njene pesmi so do sedaj izšle v številnih zbornikih ter tiskanih revijah. Svojo poezijo objavlja tudi … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Vprašanje

    Andrej Hočevar

    letalo leti skozi oblake polne vilic

  • Prešitje

    Špela Setničar

    dve osebi, dve impresiji oddaljeni za nekaj galaksij in vesolij

  • otročaj

    Eva Ule

    kamen je gledal kako otročaj nosi želvo na hrbtu in izvaja genocid mravelj