*

Matjaž Jamnik

Ko gledam ta okna, je prostor med njimi neskončen.
Dve sta rumeni in eno je modro.
Ko gledam ta okna so zvezde samo pike v mojem vesolju.
Eno je večje. Morda za njim živijo ljudje.
In spijo in se imajo radi in jih je veliko.
Ko gledam ta okna, se tresem. Zebe me.
Odidem nazaj. V majhno in belo sobo.
Tako je v meni. Majhno in belo in čisto.

O avtorju. Matjaž Jamnik se je rodil 1995 v Ljubljani, tri leta študiral primerjalno književnost, potem pa se vpisal na študij filmske in televizijske režije na AGRFT. Je soavtor pesniške zbirke Stan in dom ter nekdanji urednik revije Novi dijak.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Zakaj se derem

    Lenart Sušnik

    derem se na deda / ki še vedno spi / čeprav svet gori, gori / gori / gori

  • Teža

    Špela Setničar

    Med nama je prvič / preteklo med telesi, / v čutnem primežu sta z lokom tvorili / sebi lastno simetrijo.

  • Kresna noč

    Jennifer Clement

    Rekel si, ker v mojih sanjah si govoril, / da imam vonj po plugu in kosi, / kovinskemu zarjavelo rdečemu rezilu pasti.

Izdelava: Pika vejica