*

Matjaž Jamnik

Ko gledam ta okna, je prostor med njimi neskončen.
Dve sta rumeni in eno je modro.
Ko gledam ta okna so zvezde samo pike v mojem vesolju.
Eno je večje. Morda za njim živijo ljudje.
In spijo in se imajo radi in jih je veliko.
Ko gledam ta okna, se tresem. Zebe me.
Odidem nazaj. V majhno in belo sobo.
Tako je v meni. Majhno in belo in čisto.

O avtorju. Matjaž Jamnik se je rodil 1995 v Ljubljani, tri leta študiral primerjalno književnost, potem pa se vpisal na študij filmske in televizijske režije na AGRFT. Je soavtor pesniške zbirke Stan in dom ter nekdanji urednik revije Novi dijak.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • kletka v živali

    Livia Ştefan

    dobre so / te slane palčke / jem jih in mislim / na otroke ki nimajo kaj jesti

  • v kontekstu

    Aleš Jelenko

    bodimo iskre / ni ni lahko / bdeti nad časom

  • duhovna gverila

    Octavian Perpelea

    dobro je zdaj / ko je tišina / skoraj popolna