*

Matjaž Jamnik

Ko gledam ta okna, je prostor med njimi neskončen.
Dve sta rumeni in eno je modro.
Ko gledam ta okna so zvezde samo pike v mojem vesolju.
Eno je večje. Morda za njim živijo ljudje.
In spijo in se imajo radi in jih je veliko.
Ko gledam ta okna, se tresem. Zebe me.
Odidem nazaj. V majhno in belo sobo.
Tako je v meni. Majhno in belo in čisto.

O avtorju. Matjaž Jamnik se je rodil 1995 v Ljubljani, tri leta študiral primerjalno književnost, potem pa se vpisal na študij filmske in televizijske režije na AGRFT. Je soavtor pesniške zbirke Stan in dom ter nekdanji urednik revije Novi dijak.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • In, človek, kje si bil

    Luka Benedičič

    Ko si tu, čutim, da živim. A zares sem živ šele, ko sem priča tvoji počasni smrti.

  • Odgovornost

    Aleš Jelenko

    Moj bog se skriva v pisalu

  • Beg

    Suzana Rudić

    Praviš, da me ljubiš kot kadilo, z njegovim vonjem napravljaš pokoro grehom.