* * *

Veronika Razpotnik

zgrešila sem stikalo na hodniku
in prižgala steno
leseno pohištvo joče
zavese stegujejo plapolajoče roke
kradejo vžigalice
in si z njimi prižigajo cigarete
nikoli ne stopaj na hodnik
kjer rojijo kresnice
tam boš kaznovan z žerjavico v ustih
in boš fakir
sedeč na pokončnih žebljih
in požiralec mečev se ti bo prasketajoče priklonil
ne legaj na parket
kadar puhti od njega
in nikar ne uporabljaj dvigala
pokljajoče bo pristalo v pritličju
in te uničilo z gravitacijskim pospeškom
zdaj je pregorela še zadnja žarnica
poslala me je v izgnanstvo
zato dremam v atriju
kjer koncertirajo črički
in pogrešam noči
ko sem še lahko poslušala brnenje hladilnika
a kaj
ko je leteči ogorek ugasnil
preden sem si uspela kaj zaželeti

O avtorju. Veronika Razpotnik (1997, Ljubljana) trenutno zaključuje dodiplomski študij biokemije na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo. V letu 2018 je objavljala v reviji Mentor in pri spletni platformi Koridor – Križišča umetnosti ter se uvrstila v jagodni izbor natečaja Rdeča nit in med finaliste 19. Pesniške olimpijade. Sodelovala je pri organizaciji dveh samostojnih recitalov pesniškega društva Psevdopoeti. Ukvarja se tudi s petjem. … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Pismo komunistu

    Muanis Sinanović

    cel dan je bilo nebo enakomerno, sivo. kot pred nevihto. toda nevihte ni bilo

  • Preobrazbe v snegu

    Tom Veber

    Včasihse moraš v vsej tišini sveta zavleči v gozd

  • Nenadoma zadišiš po dihanju

    Miha Maurič

    dihanje je nepovratno izgubljanje