11

6. spev iz knjige 11

Miklavž Komelj

»Nisem ustreljen. Izstreljen sem sem,«
sporoča klic, ki je zanj to, da je
telefonski, samo mimikrija,
ki je zanjo
to, da je mimikrija, samo klic.
Samo klica.
S kakršnokoli socialno mimikrijo
je ta človek ali nečlovek poskušal, ga je to
postavilo samo v razmerje do
metuljev. Nerazmerje.
»Hvala Vam za nedotakljivost.«

 

Obujanje mrtvih ni v vlečenju
mrtvih v svet živih.
Obujanje mrtvih je, ko svet,
ki razmejuje žive in mrtve, eksplodira.
A vse te fizične
detonacije –
poskušajo prevpiti neko
drugo detonacijo, v odnosu
do katere živi laže
prenesejo, da vse na svetu
eksplodira, kot da bi

 

eksplodiral svet –
ki je eksplozija. Živi? Mrtvi? Živi?
Poskušajo se pomirjati
s smrtmi,
a smrt ni pomiritev.
Poskušajo se pomirjati
z življenji,
a življenje ni pomiritev.
Poskušajo se
pomirjati,
a ni pomiritve.

 

Samo klic.
Samo klica.
Ampak ta silovitost, ki se upira
repetitivni mehaniki,
je učinek te repetitivne
mehanike.
»Zavračam koncepcijo živih,
ki so živi samo tako, da pokopljejo
svoje mrtve,
da bi prikrili, da so jih
pokopali žive,

 

ker niso prenesli tolčenja
njihovega srca
ob svojo lobanjo,«
sporoča klic, ki je zanj to, da je
moj, samo mimikrija,
ki je zanjo
to, da je mimikrija, samo to,
da nekdo ne more spremeniti
ničesar razen usode,
ki ga determinira.
Vse je determinirano razen

 

tega, kar de-
terminira.
Ter
minira? Rani mitre?
Ampak ta silovitost – ki se upira
repetitivni mehaniki –
in ki je učinek te repetitivne
mehanike – je ples.
»Ne znam ravnati s silami, ki so,
in silami, ki niso; znam ravnati
samo še s silami, ki so in niso,«

 

sporoča klic, ki kliče drugi klic,
klic klica.
Kot prinese vihar jato flamingov,
kamor nikoli ni bilo flamingov.
»Kdor misli, da sem se s tem,
da živim, odpovedal
samomoru, ne razume
ne življenja ne smrti,«
naroča.
Kakor Alica v čudežni de-
želji.

 

Ljudje se pogovarjajo o denarju,
ker jih tako zelo
obseda metafizika.
A to ni opravičilo
za smrt brez smrti.
Ljudje se pogovarjajo.
A to ni opravičilo
za nemost.
Če grem skozi zrcalo,
je to zato, ker ni
druge poti skozi zrcalo.

 

Svobodna volja je samo instrument
fatalizma. Ne morem pristati
nanj, ker ne morem pristati
nikamor.
Alica vpraša, ali ima čas žep.
Kdo vpraša, ali ima ta žep
luknjo?
Ko so videli,
da nekdo obuja mrtve,
so ponoreli: »S tem vendar
jemlje življenju smisel!«

 

Jemlje.
Jemlje.
Samo nesmrtnost se lahko resnično
sooči s smrtjo. Ne smisel –
ki je odvisen od nje. (Smrti. Toda – ali nesmrtnost
ni?) Izdajstvo česa je
absolutna zvestoba?
Kako rožnato perje!
Glava vrtnice gleda naplavljeno morsko pošast–
ki se ji blešči bok v soncu jutra –
in ni jasno, ali se ji samoten

 

avtomobil približuje –
ali se oddaljuje
od nje. Kdor se navadi
z bosimi stopali
hoditi po steklu brez bolečine,
mu, če hodi po travi, vsaka bilka
prebode stopala.
Ji, če hodi po travi, vsaka bilka
prebode stopala.
Mi, če hodi po travi, vsaka bilka
prebode stopala.

O avtorju. Miklavž Komelj (1973) pesnik, prevajalec, umetnostni zgodovinar, je avtor sedmih pesniških zbirk, med njimi je za Roso (Mladinska knjiga, 2002) prejel Veronikino, za Hipodrom (Mladinska knjiga, 2006) Jenkovo, za Nenaslovljiva imena (LUD Literatura, 2008) pa še nagrado Prešernovega sklada. Prevedel in uredil je dela Fernanda Pessoe (Pesmi, Mornar, Bankie anarhist, LUD Šerpa, 2003, Psihotipija, … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Naše neznano

    Jana Putrle Srdić

    Posebnosti površine toplih organov za robom te bele kože so mi skrivnost.

  • Predzadnje pesmi

    Zviad Ratiani

    Niti enkrat samkrat mi ni uspelo, da bi se zbudil vsaj hip pred življenjem.

  • Konec svetlečih premazov na stvareh

    Irakli Šarkviani

    Usoda je, precej podobno kot ljubezen, bidé upanja.