Ples v maskah
Aljaž Krivec
Ko se je mladi James Cagney zvrnil med vrati in padel v prostor, tako rekoč oblečen v polivinil, se nisem posebej spraševal, kaj se dogaja. Gledal sem iz napačnega zornega kota in nisem bil sposoben pomisliti na gledalce, za katere je James čisto zares umrl. Najbrž so nosili rože v Stanfordville celih 55 let prezgodaj. Ta zgodba se nenehno ponavlja. Prvi Topalović, drugi Topalović, tretji Topalović, četrti Topalović, peti Topalović. Pet Topalovićev in nobene ženske. Rojevanje je uganka … Gal, Gaber, Mohor, Ožbej, Vid, Burga, Primož, Til in Nana in Ožbej potone. In kdo piše? Alberto Caeiro? Alvaro de Campos? Mogoče kateri od osemdesetih drugih? Pade prva maska, Peter Gabriel se iz rože prelevi v lisico. Kure krade, ampak moj dedek je ni nikoli uspel videti. Enkrat sem jo slišal, ko sem opolnoči gledal Jamesa Bonda, tistega s Seanom Conneryjem, ko je bil še mlad in postaven. Lahko imam nešteto domov, dva avtomobila, par naslovov za elektronsko pošto in kup facebook profilov. Lahko bi se vprašal, če so Queeni brez Freddieja Mercuryja še Queeni in če je Paul Rodgers nekaj takega kot dolge brade poznih Beatlov. Bolje je igrati v commedii dell’arte kot biti Peter Sellers v The Prisoner of Zenda. In ko Eminem reče »I am whatever you say I am«, se počutim kot takrat, ko čakam pred okencem na pošti in se sprašujem, če pred menoj stoji vdova ali mladoporočenka, in Aljaž Krivec ne obstaja.
Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.