Pitchverz

Avantgardo sem zavihal v kavbojke,
da so gležnji zadihali s svojimi pljuči,
in me je blagoslovil ulični bog, ki je
tudi lastnik knjigarne v kavarni ali
obratno. Želje sem razdelil podobno
kot jih delijo Savages; na obscenost
in ludizem. Med spremljavo toka idej
sem naročil irsko kavo in napolnil pipo.
Z žličke polizal smetano. Se spogledoval
z rdeče našminkano žensko. Zardela sva,
ker se je tako pričakovalo. Odprl sem
knjigo poezije in se delal, da berem.
V hlačnem žepu sem mel utvaro bivanja,
vmes oplazil sveže obrita jajca, se
nasmehnil isti ženski ali opalu na stropu,
odprtini, od koder je prihajalo tuljenje
divjih psov, ki so obgrizli vogale moje
duše. Zdelo se mi je duhovito, da sem
se s komolcem nevede naslonil na
pisalni stroj. Čakal sem na spremembo,
se trudil biti potrpežljiv in vmes sem
v beležnico pisal bedarije.
Razmišljal me je dolgčas; oblikoval je
nasledke, iz katerih bom ugibal nov kult,
se emancipiral, zdrobil oznake
in bom junak zaradi lastnih uspehov.
Za to gre konec koncev. Živim:
»to break shit and fuck on the floor«
Izpod koraka je moja semena razneslo
po vseh ulicah, ki sem jih prežvečil.
Besede so plapolale kot sprani kosi mesa.
Abstinenčna histerija se mi je uprla
v pazduhe in me stresala v valovih
vznemirjenja. Že zdavnaj nisem več
odgovoren za svoje telo ne za svoje misli
in iz njih besede. Samo tiste brez
logične podlage spregovorijo o črni
materiji, ki sem jaz v oprijetih kavbojkah,
s 350 giga velikim glasbenim arhivom,
prežganimi srajcami, brki in pričesko
za 50 evrov.