Pesem na s: artičoka
Barbara Pogačnik
Bleščeče sive ribe v kravatah in suknjičih
sedijo ob mizi, pogrnjeni z belimi prti,
in modro, a z užitkom kadijo nežne rdeče
cvetove. Od slasti sedenja
dobivajo sladkorno. Natakarji v belih livrejah
jim vlivajo mentolov pastis v kozarce. Nekdo
vpraša: »Ni to mogoče malce preveč
sirupa?« A riba na moji desni ga
gosposko potreplja po roki:
»Nikakor ne, sir.« Riba ve. The Fish Knows
Everything. Ribe pišejo: pisatelji in pesniki so.
Ob njihovi strani sedijo secesijske deklice s klobučki.
Sir, rumen in z luknjami, meri s pogledom
v okno, strmi v temno
modrino z zvezdami. Edino ta okvir
ga lahko ponese na luno. Zaniha
na svoji ribiški palici in luknje na njem
globoko vdihnejo. Pognal se bo
kot predmet s slike.
Kot nekakšna artičoka,
ki je razprostrla lističe ljubezni po prestolu.
Popoldne je mirno, čeprav mesnati lističi
malce visijo navzdol ob skrajnem robu
prestola.
Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.