Paradoks

Kaja Teržan

Pes mi spi v naročju.
Po tresljajih sodeč – ima nekaj nepredelanih akcij.
Moj prijatelj je nekoč omenil – epilepsijo
v navezavi na ples. Zakaj bi človek
tresel svoje telo, ko bi zato ne obstajal motiv
neke bolezni (zakaj bi metali kamenčke v mirno jezero
in saj jezero nikoli ni povsem mirno).
Deviantne reči so še posebej privlačne.
Mogoče je Hitler iztrebil, čemur se ni zmogel upreti (simboli – simbolom).
Podčrtujem in barvam vse, kar se zdi pomembno
– da slučajno ne pozabim.
Ampak to ni mogoče. Otroške zaobljube so večne.

Opozarjajo nase z neuspelo lažjo ali z umikom neke ljubezni.
Jesen se obnavlja vsako jesen.
Da se zacelijo vprašanja – izvrtane luknje minulega dne.
Prostor bi bil osebno prizadet, če bi vedel,
kaj sem storila …
Zato sem jih prekrila z laneno tkanino in upam,
da poletja še ne bo – prav kmalu.

O avtorju. Kaja Teržan (1986) je zgodnje otroštvo preživela v Škofji Loki in predmestju Stockholma. Da imajo kraji poseben pomen, je spoznala skozi izkušnjo plesnega prostora, kjer je telo bolj ali manj avtonomno in lahko svobodno razmišlja. Tudi študij umetnostne zgodovine in sociologije je kot podrejen tej izkušnji kmalu poniknil med nepomembne izseke osebne … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Geneza

    Aksinia Mihailova

    I. Počasi, po gumbih odpeti telo ko hlastaš za zrakom kot zrela kostanjeva ježica razklene svoje bodeče pesti. Najpomembnejše se dogaja v gumbnicah žil utrujena … →

  • Čvrst pogled

    Aleksandar Ristović

    Nek majhen okusno pripravljen pogreb, z duhovnikom v kot noč črnih oblačilih in z mrtvecem, ki se skoraj nasmiha. In z dekleti, ki strežejo vino, … →

  • Nick Cave and the Bad Seeds: Fifteen Feet of Pure White Snow

    Ivana Komel

    Včasih svet obstoji ob nekem čustvu, ki vedno znova ustvarja galaksije in mlečne poti do srca. Kot injekcija odvisnosti, ki brizgne v zrak veselje in … →