Osti

Esad Babačić

Tam nekje v poznih osemdesetih sem pogosto zahajal v Sarajevo, kjer sem spoznaval različne ljudi. Eden tistih, ki so mi odprli mesto, kot rano, ki se nikdar ne zaceli, je bil tudi Josip. Nekega jutra, ko sem prišel z nočnega potepa, je že vstal. Tako vsaj se mi je zdelo, saj je deloval kot nekdo, ki se je res dobro spočil in se odpravlja na delo. Bil sem nemalo presenečen, ko mi je razložil, da je vso noč prevajal. Nisem mogel verjeti; medtem ko sem jaz ponočeval in zunaj zapravljal čas, je on prevedel celo zbirko Tomaža Šalamuna. Tako mi je slavnostno oznanil, ves obžarjen od poezije svojega prijatelja. Takšen je bil Pepi, kot so ga klicali prijatelji: vulkan poezije in predvsem topline, ki mu je ni nikdar zmanjkalo. Poezija kot način življenja. Sladka utopija! Pepi jo je živel, do zadnjega trenutka. V tem je bil pošten in odkrit, do sebe in drugih. Ko sem ga srečal naslednjič, ni bilo prav nič drugače. Pepi je bil vedno tam, na vrhu, z vso svojo lavo, ki je bruhala besede kot neskončno ljubezen. Smo zmožni zdržati toliko zvestobe nekemu jeziku in njegovim darovom, vse v tako kratkem času, ki mineva med enim in drugim trenutkom? Brez upanja, na drugačen konec? Smo! Ker so ljudje, ki rastejo, kljub svoji minljivosti. Ker se hranijo z ljubeznijo. In če je na koncu te ljubezni poezija, še toliko bolje. Hvala, Pepi, ker si me naučil bedeti v poeziji in jo piti počasi, s celim bitjem. Čutim, kako si nas objel in nas ne spustiš. Dobro jutro, dušo!

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki

Izdelava: Pika vejica