Okopavam

Jedrt Maležič

Prestopim prazne piksne na tleh in enega prižgem,
da mi bo manj nerodno. Množica čebljavo roji
in pojma nimam, zakaj se besno oziram okoli sebe
za pepelnikom, ko pa vsi otresajo na tla.
Iz dvorane se sliši pribijanje žebljev v kulturo,
ampak meni je trenutno pomembnejše,
kam naj zabijem svojo cigareto.
Dolgo je že minilo od mojih preklastih časov,
ko sem posedala komu na kolenih in se delala,
da se smejim. Danes okopavam po Metelkovi
v iskanju razlogov, izgovorov za svojo navzočnost.
Potem pride ven Veno, žebelj žebljasti,
in mi pove o svojih treh infarktih,
jaz pa se precej iskreno nasmiham,
a zadaj prihuljeno spustim čik na tla.
Ne najdem se ne v njegovih infarktih
ne sredi nastlane asfaltne jase,
mogoče sem premlado prestara,
da bi vedela, kaj pomeni kriza.
Mogoče bi morala tisti čik res ugasnit,
kjer bi se spodobilo.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Kritika kot pustolovščina

    Andrej Hočevar

    Poučen in poglobljen pogovor z ameriškim kritikom, pisateljem in prevajalcem Johnom Taylorjem, ki že več desetletij živi v Franciji. John Taylor svoje pisanje povezuje tudi s popotovanji, ki so ga že večkrat pripeljala tudi v Slovenijo.

  • Geneza

    Aksinia Mihailova

    I. Počasi, po gumbih odpeti telo ko hlastaš za zrakom kot zrela kostanjeva ježica razklene svoje bodeče pesti. Najpomembnejše se dogaja v gumbnicah žil utrujena … →

  • Čvrst pogled

    Aleksandar Ristović

    Nek majhen okusno pripravljen pogreb, z duhovnikom v kot noč črnih oblačilih in z mrtvecem, ki se skoraj nasmiha. In z dekleti, ki strežejo vino, … →

Izdelava: Pika vejica