najožja pesnitev

Ana Pepelnik

Najkrajša pesnitev se začne
danes. V tem trenutku
ko sneg pada že tretjič letos.
To je leto 2013. Februar.
Ko včasih prestraši podatek.
Najprej je bilo grmenje.
Še prej se je zabliskalo. Enkrat.
Samo enkrat. Potem se je stresla
zemlja. In rodil se je strah.
Ampak kmalu je minil. Skozi
odprto okno je vame butnilo
življenje. Takšno kot je. Ptičje
petje šumenje z oddaljenih cest
sonce ki tali. Sneg. Take stvari.
O žalosti bi raje kdaj drugič.
Ampak manifestirati se hoče
zdaj. Medtem se sneg ustavi. Pade
noč. In spimo. Po žlebih teče to kar je
bilo prej sneg. Torej je zdaj voda.
Vodni krog bo kmalu sklenjen. To je
kroženje. Sneg stopljen med listi
postane kar naenkrat luža. Mala
kotanja sredi asfalta zvrhana vode.
Listov pasjih dlak in peska. Potem
se dvigne. Nad oblake. Kroži nad
njimi vami in mano. Gleda sonce.
In potem. Potem se prebije čez.
Spet pade. Krog je sklenjen.
Krog je vedno sklenjen. Če to
pomiri je odvisno od tega kakšen
si. Moker ali suh. Debel ali suh.
Nežen ali grob. Občutljiv ali grob.
Vse to nad ubogo lužo. Ki nakazuje
kje se dotakneta narava in človek.
Koliko ji vzame in koliko da. Vse to.
Pa vendar hočem povedat nekaj
drugega. O sanjah. Kako je ko se
zbudiš in ne veš kaj naj. Recimo
naredim snežaka sredi mesta in s tem
izpolnim prvi predlog od štirih.
Drugega tako da res vsakič ko grem čez
trg revolucije zažvižgam pogrebno
pesem (tišino trobente ki jo na čisto
jasen dan z zahodnim vetrom na ulico
prinese z Žal). Tretjega vsakič ko si tobak
prižgem z vžigalico in slišim
kako les poklja sredi plamena. Zadržim
sapo in ustvarim svojo tišino za človeka.
In četrtega. Ne bojim se ljudi. Ker z njimi
prebivam in delim. To mesto. V vrsti
med njimi v trgovini se obračam. In jih
opazujem in hočem da bi laže dihali.
Vmes je to postala najožja
pesnitev. In dvakrat je sneg
nehal in spet začel. Padat.
Začela sem boj z bacili
in padla. Jokala in ugotavljala
da bi se svet lahko spremenil.
Če bi vsaj za trenutek nehali
verjet v to da se vrti. Okrog nas.
Ker ni tako. Ampak ko ves brez
moči ležiš in se ti strop vsake toliko
dotakne čela res verjameš čisto
nekaj drugega. To da si slab. Da ne
obstajaš. Da te ni. In to boli.
Ampak ja. Ljudje so slabi. Tako se
piše najožja pesnitev. Brez radirke dlak
in pomislekov. S svinčnikom jezikom
in srcem. Vsak je kdaj bolan.
Razlika je le v tem koliko
sredstev uporabi da prebrodi
to neznosno bitko s samim sabo.
Na slabšem si če se boriš samo
s čajem in limono. Manj spiš.
Spanje je baje pozaba. Spim malo
včasih nič ali slabo. Premalo. Zato
težko hodim po tem mestu. Ko vsaj
sedem ur na dan čakam da se odprejo
vrata neke hiše na obrobju in noter
vdre čista sreča ki me strese
in priveže. To je taka sreča
ki ne da bi vedela skrbi
za to da ne verjamem da se svet vrti.
Okoli mene. Jaz krožim okoli in po
njem. Imam dobre in slabe dneve.
In se trudim. In skrbim. Predvsem
za to da ne bi bila slab človek. Sneg
že dva dni ne pada. V torek ponoči
je bila na ulicah našega mesta cela
delegacija službe za vzdrževanje
cest. Komunala. Nešteto
plugov lopat kombijev prikolic
tekočin soli in rok se je spopadlo
s tišino. In mirom ki ju dela sneg
ko pada. Vse to je izginjalo iz
minute v minuto. Iz ulice v ulico.
Iz ene sence med dvema uličnima
svetilkama v drugo. Ko naravo
usmeri človek. Jo zabremza in še
malo bolj uniči. Vse to me je malo
streslo. Mojo tišino. In mir.
Moje nočne pohode. V njih nisem
bila več. Sama. Niti na videz.

O avtorju. Ana Pepelnik, rojena 1979 v Ljubljani. Njen pesniški prvenec Ena od variant kako ravnati s skrivnostjo je izšel leta 2007, njena druga pesniška zbirka Utrip oranžnih luči na semaforjih pa leta 2009. Prevaja (pretežno) poezijo iz (pretežno) ameriške literature: Elizabeth Bishop, James M. Schuyler, Matthew Zapruder, Joshua Beckman, Noelle Kocot, Matthew … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Geneza

    Aksinia Mihailova

    I. Počasi, po gumbih odpeti telo ko hlastaš za zrakom kot zrela kostanjeva ježica razklene svoje bodeče pesti. Najpomembnejše se dogaja v gumbnicah žil utrujena … →

  • Čvrst pogled

    Aleksandar Ristović

    Nek majhen okusno pripravljen pogreb, z duhovnikom v kot noč črnih oblačilih in z mrtvecem, ki se skoraj nasmiha. In z dekleti, ki strežejo vino, … →

  • Nick Cave and the Bad Seeds: Fifteen Feet of Pure White Snow

    Ivana Komel

    Včasih svet obstoji ob nekem čustvu, ki vedno znova ustvarja galaksije in mlečne poti do srca. Kot injekcija odvisnosti, ki brizgne v zrak veselje in … →