Moški pri tridesetih

Andrej Hočevar

1

Moški, ki bomo pri štiridesetih kupovali nove
teniške loparje, posebne gramofonske igle in prve
vozovnice za v Indijo, si pri tridesetih zavezujemo copate

za tek in izginjamo v svetlobo zgodnjega večera.
Nekdo, ki ga vedno znova zapuščamo,
nas vedno znova pričaka doma, kamor se vrnemo

nespremenjeni, četudi potni in močnejši. Svet okoli
sebe najbolje dojemamo s hitrostjo tekača.
Telesa nam še dovoljujejo, da nismo nikoli

pri miru, zato vztrajamo pri prepričanju, da
vse, kar miruje, ostaja mimobežno in brez volje,
in vse, kar se premika, v sebi samozadostno počiva.

Moški pri tridesetih se počutimo kot fantje
iz višjih razredov – večji le za eno glavo,
le za spoznanje bolj hrabri in zato bolj dostopni

kot naši očetje, ki so nekoč davno prestopili mejo,
preskočili našo starost in nam odrekli primerljivost –,
zato v trenutkih miru nehamo verjeti v napredek,

ki ga bomo čez deset let ponovno slavili:
nekaj nam bo odrekalo veselje ob zasluženih dosežkih
in začeli bomo iskati nove vzornike,

ob katerih naši cilji ne bi bili videti tako plehki.

2

Moški pri tridesetih ne vemo, kaj mislijo ženske
pri tridesetih, čeprav si jih radovedno ogledujemo.
Ne vemo, kaj počnejo ženske pri tridesetih,

ki bodo pri štiridesetih še vedno stale v svojih
nekdanjih, za nas novih telesih, a ne bodo
imele časa, da bi to opazile. Takrat bodo potrebovale

moške, ki pri tridesetih o tem ne vemo še ničesar,
kar ne pomeni, da bomo moški pri štiridesetih
bolj dojemljivi za lepoto opuščenih ciljev.

Ženske pri tridesetih, ki bodo pri štiridesetih
ponovno pogledale k nam z očmi naših otrok,
nas bodo mogoče izzvale, naj jih tudi mi pogledamo

z otroškimi očmi izpred desetih let. Zato moramo
ohranjati dobro telesno formo in se oklepati
prepričanja, da si bomo vedno zvesti, če bomo

le dovolj hitro tekli, da bi prehiteli pogled
na obrano trto, sveže konjske fige in druge neznosne
trenutke, v katerih je treba oceniti zadnjo letino –

moški pri tridesetih preprosto še ne vemo,
da potrebujemo ženske pri tridesetih
zato, ker brez njih ni življenja,

ki bi nam prizaneslo.

O avtorju. Andrej Hočevar (1980) je glavni urednik zbirke Prišleki in odgovorni urednik tega spletnega medija. Izdal je šest pesniških zbirk in eno kratkoprozno.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Tek v mestu ali tek na mestu?

    Agata Tomažič

    Ali množične športne prireditve res spadajo na javne površine ali pa bi jih nemara morali prirejati v zasebnih avtosalonih? Ljubljanski maraton je tudi odlična priložnost za licemerski zaslužek.

  • Sirkova čistka

    Jedrt Lapuh Maležič

    Alma Karlin, Tove Jansson, Anna Freud – biografija je vedno ideološki žanr. Kaj bi bilo sploh potrebno, da bi človek z raziskovalno naravnanim umom pomislil na zelo realno opcijo ne le »duhovnega«, temveč tudi povsem fizičnega razmerja med ženskama, ki spita v isti postelji?

  • Kratke proge in podrte ovire

    Aljaž Krivec

    Tek se v zadnjem času vzpenja po lestvici najpomembnejših postranskih stvari na svetu, kar med drugim ugotavlja tudi prvoosebni pripovedovalec romana Norma: če je včasih … →