Oktober
Veronika Simoniti
Oktober te ne pusti pri miru. S svojo pojavo te zajame kot vihar in odnese v svoje predstave, kjer je ogrlica telefonska napeljava, cvetovi sivke so posušeni gozdni sadeži in starost je mladost. V svojo silaško abstrakcijo te zaplete kot v govor o finih elektronkah. V tem hipu uživa samo zato, da lahko govori o pretresljivi nostalgiji, o nekdaj nabuhlih zapestjih svojih otrok, ki so zdaj mršava, o nekoč nabreklem pomladanskem krompirju, ki je zdaj plesniv, o pomolu, kjer je včasih čakal na ladje, pa ga je potem razjedla sol, pomol seveda. V svoj plašč s širokimi škrici te zavije in zaduši: tako mu je žena umrla mlada, jaz pa znam dihati še na druge načine.
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu
Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.
[…] Oktober, Literatura, 9. oktober […]