Julij

Veronika Simoniti

Julij je najmočnejši med brati. Pohištvo premika kot za šalo in s pogledom tre trd fižol. Če te objame, se ti stemni pred očmi in kot uvela roža omahneš v nočno moro. Tako močen je, da premika datume in s sapo prestavlja zvezde. Odselil se je na morje in si s pestjo vsekal zaliv, izruval ciprese in odlomil skale, ki so mu delale napoto. Z betonsko barko, pogreznjeno do dna, brazda po algah in z očmi lovi hobotnice. Pred kamnito hišo ima mravljišče pod steklenim zvonom, pravi, da se s čokatimi prsti od mravelj uči šivati tišino.

O avtorju. Veronika Simoniti (1967) je začela pisati kot pravljičarka in objavljala na Radiu Slovenija. Prva kratkoprozna objava je bila zgodba “Metuljev zaliv,” ki je prejela prvo nagrado na natečaju revije Literatura. Odtlej objavlja tudi v drugih literarnih revijah in na radiu. Za posamezne zgodbe je prejela še nekaj nagrad in bila … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Iz tega je nastala huda šlamastika

    Aljaž Krivec

    kolikokrat točno se morajo obrniti v postelji
    in kolikokrat obregniti ob naključnost
    da jih res iskreno strese

  • Vaša umirajoča psica

    Marcello Potocco

    Pridi in odgrni zavese – naredi iz njih kaj,
    česar nisi še nikoli videla. Naj ne ostane nič,
    razen njihove niti: njihove dolge in tanke niti.

  • Nu, pa smu prjišli nikam dauč, ku ni signala

    Amadej Kraljevič

    majem se od točke do točke nekje vmes počivam na liniji nepregledanega pregleda pregorevam z navadno tenčičarico ovito okoli svojih zob valovne dolžine postavljenih količkov tu nimajo … →