Govoreča drevesa

Pesem, objavljena v reviji, tokrat s popravkom

Ciaran O'Driscoll

(Gatwick, 2. maj 2005)

Imamo težave, pravijo drevesa, ampak si ne delamo skrbi.
Smo zelen pas ob robu sivega letališča,
ko je za vami slab dan v službi. Smo krik
v vaše oko, izbruh drevesnega veselja.
Naša časovna mera je drugačna: zadovoljna smo
z vztrajanjem tukaj, medtem ko vi hitite sem ter tja.
Ne premoremo veliko razumevanja za živčne:
nekaj je, zaradi česar pojemo na robu
preživetja ali na robu letališča. Ponujamo vpogled
s svojim vedenjem, ki je povsem nekaj drugega.
Kmalu – vsak hip zdaj – boste dvignili glavo
in pogled na nas bo postavil dnevne težave
v perspektivo, vam pomagal postati bolj ukoreninjeni,
tako, kot so lahko bitja, ki se premikajo.
Listnati Da smo v vašem dnevu Nejev,
preživimo, kjer hitrost potisne vse barve v sivo
skupnost. Toda upočasnila vas bomo,
ko vstopimo v vašo glavo. Misli vam bodo nehale švigati,
čeprav boste še vedno lahko zamahnili z roko.
Lahko nam pomahate – se pretvarjate,
da mahate prijateljem, lahko bi bilo res.
To, kar se zgodi, ko se naši pogledi srečajo,
bi lahko pravilno poimenovali pozdrav.
Smo mojstri premičnosti,
ker smo se naučila premikati, ko smo pri miru,
in zdi se nam, da smo odlično postavljena
tu na robu pogleda, da vam posredujemo
ohrabrujočo podobo. Bojimo se,
da ste postali gluhi za vzklike dreves,
da ste izgubili stik z vejami in listi.
Prav bi vam prišlo tudi, če bi razumeli čas,
kako se vesti v njem. Ni najbolje,
če vročično iščete po žepih
vozovnico. Imate čisto preveč žepov.
Med čakalnico za odhode in stopnicami za vkrcanje
bi vam rada povedala o tistih drugih stepah,
prerijah velike brezbrižnosti.
Čez še nekaj sekund, ko nas opazite,
boste doumeli, da nič ni tako pomembno – stanje
financ, živčni zlom v pisarni,
kolone, zamujeni odhodi, gradbena dela.
Lahko bi vam povedala isto, bolj silovito pozimi,
toda menimo, da potrebujete kanček
barve v tem, kako je sporočilo oblikovano: nekaj zelenega
ujame vaše oko, čeprav ni nikamor namenjeno,
in odlika, za katero ste mislili, da je izumrla, še živi
v jeziku, ki se ga ne uporablja več, govori
o presenečenjih in možnostih, ki jih nosite v sebi,
o moči prepustiti se in najti nenadejano tolažbo
v vrsti dreves ob robu sivega letališča.
Poglejte – naj vas ne bo sram, pomahajte nam,
ko kažete svojo karto za vkrcanje stevardesi.
Ko se usedete in zaprete oči pred vsemi stresi,
boste padli v naš ples ukoreninjenosti.

 

Prevedla Veronika Dintinjana

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Moskovska jutra

    Sabina Vostner

    Človečnost zajeti v obstoj / mehko raztrositi miselnost / enega poleta. // Sladka tišina / iz neba prejeta.

  • Sopeča sreča

    Meta Blagšič

    v času tišine sopeča sreča napada veke otroških oči

  • 2 pesmi

    Tone Škrjanec

    z vrha se je spustila toplota, ni bil bog, veliko jih to pomeša, to bleščečo svetlobo in toploto.

Izdelava: Pika vejica