*

Franca Mancinelli

telo, žlica v snu,
zajema noč. Dvigujejo se roji,
potopljeni v prsih, razpirajo
peruti. Koliko živali se preseljuje v nas,
potuje skozi srce, zastane
v gubi boka, med
rebri, koliko
jih ne bi hotelo biti mi,
biti vpetih v našo
človeško obliko.

*

kožo pustiš na rjuhi
kot kača ob menjavi letnih časov
in vrečko semen
za puščavo, ki prihaja,
onstran mrež, jezov
plim brez povratka.
Moraš se vkopati,
spet postati vroča korenina.

*

strel puške
in spet zadihaš. Z gobcem na tleh
brez prelite krvi.
Stvari, gledane s končkom
očesa, ki drsi,
medtem ko je drugo že potopljeno, in vse
se oddaljuje. Drevesa
se nagibajo na bok
izgubljajo glas v vsakem listu,
ki se uči od ptic
in nekaj trenutkov leti.

Prevedla Nadja Dobnik

O avtorju. Franca Mancinelli (1981) je izdala dve pesniški zbirki (Mala kruna, Manni, 2007) in Pasta madre (Nino Aragno, 2013), izbor iz katere je bil objavljen tudi v antologiji Nuovi poeti italiani 6, ki jo je uredila Giovanna Rosadini (Einaudi, 2012). Njene pesmi so vključene v številne antologije, med drugim XIII Quaderno italiano di poesia contemporanea … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Geneza

    Aksinia Mihailova

    I. Počasi, po gumbih odpeti telo ko hlastaš za zrakom kot zrela kostanjeva ježica razklene svoje bodeče pesti. Najpomembnejše se dogaja v gumbnicah žil utrujena … →

  • Čvrst pogled

    Aleksandar Ristović

    Nek majhen okusno pripravljen pogreb, z duhovnikom v kot noč črnih oblačilih in z mrtvecem, ki se skoraj nasmiha. In z dekleti, ki strežejo vino, … →

  • Moč navade (na prestonski obvoznici)

    Robin Parmar

    Moje misli, alohtone, napljavljene s tokom vsakdana, zdrobljene od proda in raznesene čez cestna korita, sprane vsakršne izvirnosti, se združujejo v običajne oblike. V okljukih … →