Diamantni gumbi

Izbor iz cikla

Tim Uršič

I

Življenje je zelena
glava, rjaveč kljun, lesket
na perju med plovbo v tok.

Ne ozira se
na teater, ki ga je videl(o)
spati samega

na kavču
ogromnega stanovanja
dvignjenih zaves

z mesecem na steni
s cmokom v srcu
s slino za veko.

Življenje je zlepljeno
z(o)renje mimo sramu.

III

Potrebovan sem
daleč neznano
od granitnih kock in tirov in tramóv
in zrem v rešitve

da bi se usidral
med dežnimi
zvezdami za rampo
na roke iz železa.

Kovači iz kotov mesta
pobirajo avtorja
in ga natočijo
s sebi podobno snovjo.

Še malo
pa me bo strah
bolečine na strehi.

IV

Nek čuden inzulinski
roj je naredil vreme
oblačno. In vsak predmet
ne bije več. In isti

pogovor spet tam.
oranžada lije
iz lokala v 4 krigle.

1 bo pretesen pókal
1 bo pretopljen v zibel
1 bo delal svetu oporo
v črnobeli fotografiji.

Zadnji bo moj
obsojen
na celovitost.

V

Zdi se, da je ločeno
telo od duha
in ta je tu le ko ga ni.

Ljudje potem prinesejo
zgodbe, sopejo
čez poljube
in se streljajo. Ugasne

sonce, reka pljune tok
zobje so čisti, prijeten
je hlad. Čas po risankah

je in ušesno maslo
se umakne
zvočni marihuani.

IX

Dezorientirana je
žalost in le še žival
brez telefona
je diskretna. Limajo mi

cifre s tolstim nasmehom
čez zatripane zenice.
Je še kje kak moški
ki ni škilil v moje med-

nožje v kopalnici
– javno, vlekel za mojo
denarnico, poskusil

jokati moje sokove? –
dan mi je
bil dežnik.

X

Le huje je in
vedno. Brazgotinijo nas
mozolji in kremplji

na pol mrtvih pajkov. Ne
smemo se upirati
spancu ali luskam
med oblaki. Rešujejo

svet. Je
velika razlika
med razliko in ne.

XII

Čutim utripe
nagnjene preko zidu
iz vlage.
So že blizu.

Rešeto mi prepušča
tok srebra, a ne da
poletim, pobijam
ne bom tam. Biti: da

ujet! Prenehati
brez besed, ker te poboža
nova revolucija.

XIV

Sem hkrati Ormož in nič.
Ušesa se držijo
zadnje bilke
ustroja: bivajoče oblí-

vion. Piščali so mi
zlomljene. Nekoč so
se trgali, pisali
o svojih bitkah

in peklu, ki so ga prestajali.
Rušili sistem.
A mi jih pozabljamo

ker so se klali s
poraženci. Prvaki
čakajo na nas.

XV

Prve tetovaže
je vklesal Ahil. Ni
naključje v modrini.
Pobarvanka služi

otroku, odraslim
le, če ima debele
linije, recikliran papir
aspirin za ulico.

Je pa splošno znano
koliko moraš biti
star, da ti je všeč hitra

cesta, in da bi sicer
lahko bila drugje,
a V. in E. k sreči nista.

XVI

Spale so stvari in
nič drugega. Nobene
umetne kome, nič čustev
še brez formaldehida.

Dekle že boli
v mednožju in mora
pod tuš, jaz pa se zagledam
v kravo na postelji.

Vrv čez njen gobec
je v istem položaju.
Zdaj ti očita naj-

prej brezsrčnost, kasneje
razneženost. Seksaj, da
ne boš pozabil …

O avtorju. Tim Uršič (1987) je trenutni podpredsednik društva TFF12, kjer pod psevdonimom Naughtius Maximus ureja spletno srečanje (jez)deci vsebine. Zelo ga zanima teorija komedije, teorija zgodovine, zgodovina Azije, teorija gledališča, psihoanaliza, manifestativna poezija in Dylan Dog. Rad bere poezijo, dramatiko, robne zapise, kratke zgodbe, marksiste, knjige stand-up komikov, kolumne, monografije iz Studie Humanitatis, dolge spremne … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Geneza

    Aksinia Mihailova

    I. Počasi, po gumbih odpeti telo ko hlastaš za zrakom kot zrela kostanjeva ježica razklene svoje bodeče pesti. Najpomembnejše se dogaja v gumbnicah žil utrujena … →

  • Čvrst pogled

    Aleksandar Ristović

    Nek majhen okusno pripravljen pogreb, z duhovnikom v kot noč črnih oblačilih in z mrtvecem, ki se skoraj nasmiha. In z dekleti, ki strežejo vino, … →

  • Nick Cave and the Bad Seeds: Fifteen Feet of Pure White Snow

    Ivana Komel

    Včasih svet obstoji ob nekem čustvu, ki vedno znova ustvarja galaksije in mlečne poti do srca. Kot injekcija odvisnosti, ki brizgne v zrak veselje in … →

Izdelava: Pika vejica