Chopin: Etuda št. 1, op. 25
Ana Svetel
Včeraj sva z Jernejo dolgo sedeli za klavirjem,
v sobi je bilo nekaj modrih stolov, skozi okna je
prihajal večer, ki se maja tako voljno upogiba,
»predstavljaj si hribe in kako od daleč
slišiš zvonove,« pravi, zapiram oči in začenjam,
čutim premico, ki gre od vrha glave v nebo,
Jerneja se presede stran, posluša od daleč,
zbrano. Konec maja so večeri podaljšani in omehčani,
modri stoli žarijo v pozni svetlobi, klavir je sveže uglašen,
obe sediva vzravnano, kot bi naju nekaj popolnoma umirilo.
Zdi se mi, da glasba teče neskončno počasi,
ali pa izstopi iz tega prostora in gre sto let nazaj,
v neke hribe, kjer so po vrhovih razsute cerkvice
začele zvoniti točno zdaj, v tem dolgem, ustavljenem trenutku.
Pogovor o tekstu
Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.
Imam prijateljico. Imam klavir. Imam osnovno poznavanje klasične glasbe. Slabo simboliziram prostorska razmerja. Prizadevam si, da bi čutila idilo z začetka 20. stoletja. Žal mi ne uspe. Prizadevam si, da bi se približala približkom idil z začetka 20. stoletja v klasični sodobni slovenski poeziji. Permanentno sem ujeta v sanje Velikega Drugega. Moji prijatelji mi bodo z 20+ lajki dali vtis, da dobro pišem. Permanentno sem ujeta v sanje Velikega Drugega. I’m fucked.
LpTY
Ne razumem, TY, tvojega komentarja… Zakaj pljuvati po pesmi in pesnici? Pesem je, kakršna je. Ana je, kakršna je. Če ti ni všeč, pač greš mimo. Če bomo drug na drugega bruhali, kdo je dober v pesnjenju in kdo ni, ne bomo prišli nikamor. No, morebiti le k hipnemu celjenju lastne rane …
Sam napiši pesem in jo pošlji za objavo. Kot odgovor na to pesem, ki te, očitno, moti.
Konstruktivno, konstruktivno!
Se popolnoma strinjam z Dejanovo oceno neutemeljene kritike. Nekateri so še vedno prepričani, da lit. kritika služi ločevanju ”zrnja od pleveli”.