Chopin: Etuda št. 1, op. 25

Ana Svetel

Včeraj sva z Jernejo dolgo sedeli za klavirjem,
v sobi je bilo nekaj modrih stolov, skozi okna je
prihajal večer, ki se maja tako voljno upogiba,
»predstavljaj si hribe in kako od daleč
slišiš zvonove,« pravi, zapiram oči in začenjam,
čutim premico, ki gre od vrha glave v nebo,
Jerneja se presede stran, posluša od daleč,
zbrano. Konec maja so večeri podaljšani in omehčani,
modri stoli žarijo v pozni svetlobi, klavir je sveže uglašen,
obe sediva vzravnano, kot bi naju nekaj popolnoma umirilo.
Zdi se mi, da glasba teče neskončno počasi,
ali pa izstopi iz tega prostora in gre sto let nazaj,
v neke hribe, kjer so po vrhovih razsute cerkvice
začele zvoniti točno zdaj, v tem dolgem, ustavljenem trenutku.

O avtorju. Ana Svetel (Maribor, 1990) je zaposlena kot mlada raziskovalka na Filozofski fakulteti v Ljubljani, študijsko jo zanimajo socialni in kulturni vidiki svetlobe, teme in vremena na Islandiji. Leta 2015 je pri LUD Literatura izšla njena pesniška knjiga Lepo in prav, ki je bila nominirana za najboljši prvenec in ponatisnjena. Jeseni 2019 ji pri isti založbi izide kratkoprozna zbirka o prevozih. Občasno … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu
  • Thom Yorke pravi:

    Imam prijateljico. Imam klavir. Imam osnovno poznavanje klasične glasbe. Slabo simboliziram prostorska razmerja. Prizadevam si, da bi čutila idilo z začetka 20. stoletja. Žal mi ne uspe. Prizadevam si, da bi se približala približkom idil z začetka 20. stoletja v klasični sodobni slovenski poeziji. Permanentno sem ujeta v sanje Velikega Drugega. Moji prijatelji mi bodo z 20+ lajki dali vtis, da dobro pišem. Permanentno sem ujeta v sanje Velikega Drugega. I’m fucked.

    LpTY

  • dejan koban pravi:

    Ne razumem, TY, tvojega komentarja… Zakaj pljuvati po pesmi in pesnici? Pesem je, kakršna je. Ana je, kakršna je. Če ti ni všeč, pač greš mimo. Če bomo drug na drugega bruhali, kdo je dober v pesnjenju in kdo ni, ne bomo prišli nikamor. No, morebiti le k hipnemu celjenju lastne rane …

    Sam napiši pesem in jo pošlji za objavo. Kot odgovor na to pesem, ki te, očitno, moti.

    Konstruktivno, konstruktivno!

  • Benjamin S. pravi:

    Se popolnoma strinjam z Dejanovo oceno neutemeljene kritike. Nekateri so še vedno prepričani, da lit. kritika služi ločevanju ”zrnja od pleveli”.

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Geneza

    Aksinia Mihailova

    I. Počasi, po gumbih odpeti telo ko hlastaš za zrakom kot zrela kostanjeva ježica razklene svoje bodeče pesti. Najpomembnejše se dogaja v gumbnicah žil utrujena … →

  • Čvrst pogled

    Aleksandar Ristović

    Nek majhen okusno pripravljen pogreb, z duhovnikom v kot noč črnih oblačilih in z mrtvecem, ki se skoraj nasmiha. In z dekleti, ki strežejo vino, … →

  • Nick Cave and the Bad Seeds: Fifteen Feet of Pure White Snow

    Ivana Komel

    Včasih svet obstoji ob nekem čustvu, ki vedno znova ustvarja galaksije in mlečne poti do srca. Kot injekcija odvisnosti, ki brizgne v zrak veselje in … →

Izdelava: Pika vejica