Čebula

Gregorio Ames

Vedno sem hotel biti čebula,
da bi bil enak v vseh plasteh,
moja sredica in moje krvavo meso,
nič manj kot moja koža,
ki jo vidijo sosedi.
Morda smo vsi čebule:
Sonce, Mesec in zvezde,
ti mlačni kosmiči, moji mahljajoči prijatelji –
njihove dlake jeseni in spomladi prekrijejo pohištvo,
vtihotapijo se v lonec čilija na štedilniku – in tudi bogovi,
ki vedo, da se njihova nesmrtna življenja iztečejo
z minevanjem ljudi.
Za skladovnico drv je hermelin
in miš praska za vrati shrambe.
Nekateri bi nastavili pasti,
toda jaz jima nastavljam hrano,
tudi v njiju prepoznam čebulo,
kako dobiva svojo tanko lusko,
suho in krhko,
in že se osipa.

 

Prevedla Veronika Dintinjana

O avtorju. Gregorio Ames je magistriral iz jezikoslovja na Univerzi Severne Arizone in kreativnega pisanja na Univerzi v Alaski. Njegovo delo je bilo med drugim objavljeno tudi v Amethyst Arsenic, Avatar Review, Buddhist Poetry Review, Pemmican Press, Southwestern American Literature. Trenutno živi s sočutno ženo in tremi talentiranimi psi na slemenih Dolenjske.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Idi Amin Dada se v grobu smehlja

    Stella Nyanzi

    Idi Amin Dada se v grobu smehlja. / Ni najbolj zloben ugandski diktator.

  • Trohneče stavbe

    Hannah Koselj Marušič

    Vnuk me bo spraševal, / kam je šel mali pajek / in / ali sem kdaj videla gozd.

  • sveta pred izraelom se ne spomnim

    Aljaž Primožič

    david si že nekaj mesecev želi / kanarčka takšnega / kakršne prodajajo poleg pekarne

Izdelava: Pika vejica