Čebula

Gregorio Ames

Vedno sem hotel biti čebula,
da bi bil enak v vseh plasteh,
moja sredica in moje krvavo meso,
nič manj kot moja koža,
ki jo vidijo sosedi.
Morda smo vsi čebule:
Sonce, Mesec in zvezde,
ti mlačni kosmiči, moji mahljajoči prijatelji –
njihove dlake jeseni in spomladi prekrijejo pohištvo,
vtihotapijo se v lonec čilija na štedilniku – in tudi bogovi,
ki vedo, da se njihova nesmrtna življenja iztečejo
z minevanjem ljudi.
Za skladovnico drv je hermelin
in miš praska za vrati shrambe.
Nekateri bi nastavili pasti,
toda jaz jima nastavljam hrano,
tudi v njiju prepoznam čebulo,
kako dobiva svojo tanko lusko,
suho in krhko,
in že se osipa.

 

Prevedla Veronika Dintinjana

O avtorju. Gregorio Ames je magistriral iz jezikoslovja na Univerzi Severne Arizone in kreativnega pisanja na Univerzi v Alaski. Njegovo delo je bilo med drugim objavljeno tudi v Amethyst Arsenic, Avatar Review, Buddhist Poetry Review, Pemmican Press, Southwestern American Literature. Trenutno živi s sočutno ženo in tremi talentiranimi psi na slemenih Dolenjske.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Moskovska jutra

    Sabina Vostner

    Človečnost zajeti v obstoj / mehko raztrositi miselnost / enega poleta. // Sladka tišina / iz neba prejeta.

  • Sopeča sreča

    Meta Blagšič

    v času tišine sopeča sreča napada veke otroških oči

  • 2 pesmi

    Tone Škrjanec

    z vrha se je spustila toplota, ni bil bog, veliko jih to pomeša, to bleščečo svetlobo in toploto.

Izdelava: Pika vejica