* * *

Barbara Jurša

Drobne prste imam,
ki se ne dotikajo
samo tebe.

Nihče mi ni povedal,
da se ne dotikajo
samo tebe.

Nosiš me v objemu,
visoko in daleč,
po plaži nekje na jugu Švedske.

Držiš me v svojem dihu,
ki me pomirja.
Nihče mi ni povedal,

da sem težka.

O avtorju. Prevajalka in učiteljica angleščine. Leta 2014 je objavila pesniško zbirko Leta v oklepaju.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu
  • DZONI pravi:

    DOBRODOSLA V MREZE TEME, PREHJENIH POTI….zgubljeni v maskah te lovi…ob tebi, za tabo hoce tvojo kri….tko topla miseu, zate me skrbi…sem jezdec v diru, ki zivljenje nebu vraca….zate jjjj

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Geneza

    Aksinia Mihailova

    I. Počasi, po gumbih odpeti telo ko hlastaš za zrakom kot zrela kostanjeva ježica razklene svoje bodeče pesti. Najpomembnejše se dogaja v gumbnicah žil utrujena … →

  • Čvrst pogled

    Aleksandar Ristović

    Nek majhen okusno pripravljen pogreb, z duhovnikom v kot noč črnih oblačilih in z mrtvecem, ki se skoraj nasmiha. In z dekleti, ki strežejo vino, … →

  • Nick Cave and the Bad Seeds: Fifteen Feet of Pure White Snow

    Ivana Komel

    Včasih svet obstoji ob nekem čustvu, ki vedno znova ustvarja galaksije in mlečne poti do srca. Kot injekcija odvisnosti, ki brizgne v zrak veselje in … →