Primož Čučnik (foto: Miha Fras)

Primož Čučnik

Primož Čučnik (1971), pesnik, občasni esejist in prevajalec, njegova knjiga Dve zimi  (1999) je dobila nagrado za najboljši prvenec. Sledile so zbirke: Ritem v rôkah (2002), Oda na manhatanski aveniji (2003, soavtorstvo s Podlogarjem in Karižem), Akordi (2004), Nova okna (2005), Sekira v medu (izbrane pesmi, 2006). Pesniška zbirka Delo in dom (2007) je leta 2008 dobila nagrado Prešernovega sklada, zbirka Kot dar (2010) pa Jenkovo nagrado za leto 2011. Njegova zadnja pesniška zbirka je Mikado (2012). V Novih pristopih je bila objavljena njegova knjiga esejev, kritik in fragmentov Spati na krilu (2008). Iz poljščine in angleščine je prevedel številne avtorje, knjižno pa je (so)prevedel C. Miłosza, Mirona Białoszewskega, Piotra Sommerja, Marcina Świetlickega, Adama Wiedemanna, Eugenyusza Tkaczyszyna Dyckega in Johna Ashberyja, Franka O’Haro, Elizabeth Bishop). Je odgovorni urednik revije Literatura in ustanovitelj ter urednik založbe Šerpa. Sodeloval je na ploščku Košček hrupa in ščepec soli in je član skupine Čučnik Pepelnik Grom. Rojen je, živi in dela v Ljubljani.

Avtorjevi novejši prispevki
  • Balada in romanca

    Karantena je za mano, tvoj norec se jutri vrača v Ljubljano.

  • Dokler se lak suši

    Literatura je resnična celo takrat, ko laže oziroma si izmišljuje ali je popolnoma izmišljena. Kriterij resničnosti v literaturi ni ujemanje z dejstvi, ampak s svojo resnico (ta pa je tudi naša), ki hkrati dovoljuje oziroma celo napeljuje na različne interpretacije.

  • Vetrovna izravnava

    Težko je zaustaviti željo po pisanju. Pisanje je vedno, odkar pač pišemo, razumljeno kot temelj komunikacije, osnovni pogovor zbeganega in nepopolnega človeka s samim seboj v čudni izolaciji.

  • Banalizacija teksta, branja in konteksta

    Po eni strani dosti jamramo in bredemo po statistikah vedno slabšega stanja bralne kulture, ki je v upadu, manj pa nas zanimajo dejstva, ki povejo, da na tehle portalih beremo površno, po diagonalah, da ne rečem, da ne pridemo dlje od poudarjenega tiska pod naslovom.

  • O posmrtnem življenju

    O čem sploh govorimo, ko govorimo o posmrtnem življenju literarne revije? O tem, da nekdaj osrednje revije počasi, a vztrajno izginjajo, novih pa ni na vidiku. O tem, da revije več ne nosijo tistega družbenega naboja kot nekoč. Spremenile so se v nekakšne časnike za specialiste, ki jih zanimajo v glavnem notranji problemi besedila in manj, kako naj bi z njim preoblikovali zunanji svet.

Vsi avtorjevi prispevki

Avtorjeve knjige

Izdelava: Pika vejica