Agata Tomažič

Agata Tomažič

Agata Tomažič je začela pisati v novinarskem krožku OŠ Riharda Jakopiča. Pozneje v življenju, ko si je pridobila tudi ustrezna izkazila o izobrazbi (matura na gimnaziji Poljane ter diplomi iz francoskega jezika s književnostjo na FF in novinarstva na FDV), je imela srečo, da so ji za pisanje in vse domisleke v zvezi s tem tudi plačevali, sprva pri Delu, d. d., zdaj na ZRC SAZU, kjer je zaposlena za PRR – promocijo raziskovalnih rezultatov. Izdala je dve knjigi (Česar ne moreš povedati frizerki, Goga, 2015 in Zakaj potujete v take dežele?, CZ, 2016) in jih nekaj prevedla. Samo Twitter jo lahko pripravi do tega, da se pri pisanju nekoliko omeji; tvita zasebno in službeno.

Avtorjevi novejši prispevki
  • Logout

    Filozofske, sociološke, socioekonomske, psihološke in podobne poglobljene razprave o vlogi narodovega značaja, podnebja in številčnosti zaroda postrušnikov pri naklonjenosti ljudi plačevanju davkov so pravzaprav mlatenje prazne slame. Najlaže bi to orisali s tisto zgodbo o sestanku hišnega sveta, kjer se stanovalci zgornjega nadstropja v stolpnici na vse kriplje zoperstavljajo plačilu sanacije za škodo po poplavi, prebivalci pritličnih stanovanj pa nočejo niti slišati o tem, da bi namenili kakšnega kovača za obnovo strehe, ki pušča.

  • Mi in oni

    Na Kitajsko se ne moreš podati neobremenjen in se prepustiti, da boš kot nepopisan list vpijal vse prvine dotlej neznane ti kulture. Še preden se letalo dotakne tal pekinškega letališča, se ti podobe in prizori, ki ti podivjano poplesavajo v glavi, povsem pomešajo.

  • Tek v mestu ali tek na mestu?

    Ali množične športne prireditve res spadajo na javne površine ali pa bi jih nemara morali prirejati v zasebnih avtosalonih? Ljubljanski maraton je tudi odlična priložnost za licemerski zaslužek.

  • Stroj za vse čase

    Če upoštevamo dejstvo, da bi tudi stari pisalni stroji ob minimalnih posegih bržkone še vedno zmogli od sebe dati kak tekst, je res vprašljivo, ali so osebni, hišni, namizni ali prenosni računalniki, kakor jim pač že rečemo, znak bogvekakšnega napredka človeštva.

  • Društvo prepozno rojenih

    Rojeni konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih smo bili res prikrajšani za marsikaj. Tega se ob rojstvu seveda nismo zavedali (sicer bi bržčas pohiteli), saj so nas opeharili zvečine za tisto, kar je šele prihajalo.

Vsi avtorjevi prispevki

Izdelava: Pika vejica