Agata Tomažič

Agata Tomažič

Agata Tomažič je začela pisati v novinarskem krožku OŠ Riharda Jakopiča. Pozneje v življenju, ko si je pridobila tudi ustrezna izkazila o izobrazbi (matura na gimnaziji Poljane ter diplomi iz francoskega jezika s književnostjo na FF in novinarstva na FDV), je imela srečo, da so ji za pisanje in vse domisleke v zvezi s tem tudi plačevali, sprva pri Delu, d. d., zdaj na ZRC SAZU, kjer je zaposlena za PRR – promocijo raziskovalnih rezultatov. Izdala je dve knjigi (Česar ne moreš povedati frizerki, Goga, 2015 in Zakaj potujete v take dežele?, CZ, 2016) in jih nekaj prevedla. Samo Twitter jo lahko pripravi do tega, da se pri pisanju nekoliko omeji; tvita zasebno in službeno.

Avtorjevi novejši prispevki
  • Zdravilo zoper zagovednost

    Občutje popolne svobode. Tistih nekaj dni pred odhodom, ko je mogoče čisto vse, je najlepših. Skoraj tako lepih kot vsak večer tistega štiritedenskega potovanja posebej, saj nikoli ne veš natanko, kam te bo zaneslo.

  • Protesti in pečene piške

    Ploščad se je počasi polnila z ljudmi, nekateri so imeli s sabo transparente, drugi otroke, tretji oboje, četrti nič od tega. Ni kazalo, da bi človeška reka vzvalovala, da bi prestopila meje trga nasproti parlamenta, se prelila na ulice in v svoj tok posrkala še koga. Prišli so prepričani, angažirani, v protestih prekaljeni. Drugi so še naprej pestovali svojo brezbrižnost ali jo prav tisti trenutek sprehajali po trgovinah, pojili s pivom ali aperolom in ji privoščili mirno sedenje kje v senčki.

  • Cesarstvo reda in čistoče

    Na Japonsko sem se odpravila z dvema kovčkoma. V enem so bila oblačila in ostale potrebščine za dvotedensko potovanje, drugi, težji in večji, pa je bil naphan z vsemi predsodki in ustaljenimi prepričanji, ki si jih zahodnjaki, predvsem tisti, ki tam še nikoli nismo bili, delimo o Japonski. Načrpala sem jih iz medijev, nekatere pa prav tam do nedavnega prizadevno širila tudi sama.

  • Obupane davkoplačevalke tožba

    Tudi sistem so postavili ljudje. Ljudje z imeni in priimki, ki bi morali odgovarjati za svoje napačne odločitve. In če bi se najmanjša, najneznatnejša, a kljub temu pomembna kolesca v sistemu lepega dne iz protesta nehala vrteti, bi morda lahko razgalili tiste, ki so krivi za našo nesrečo.

  • Povej mi, kako ravnaš s smetmi, in povem ti, kdo si

    Odpadki so resna stvar, tega se piska teh vrstic čisto dobro zaveda in tudi dosledno izvaja načela doktrine razvrščanja. Vseeno pa nič in nihče ne more preprečiti, da ne bi vsakič, kadar nese vrečko s takimi ali drugačnimi odpadki v ta ali oni zabojnik, čez njen obraz hušknil droben, hudomušen nasmešek. Nikoli ne veš, kdo te pri tem opazuje, zato se – tako kot pri skriti kameri – spodobi nasmehniti.

Vsi avtorjevi prispevki

Izdelava: Pika vejica