Tri leta, ki sem jih do zdaj preživel na Dunaju, so mi potrdila misel o meteorološkem pojavu Srednje Evrope, o veliki iluziji, da obstaja nekakšna srednjeevropska skupnost, ki naj bi delovala za oziroma kot veliko srednjeevropsko skupno.

Amerika. Namestitve so ločene po spolih in alkohol strogo prepovedan. Razen v stavbi, kjer si je bivši ameriški predsednik ob obisku zaželel spiti svoje pivo – od takrat hiša ne spada več na ozemlje kampusa, kar pomeni, da lahko v njej spijejo kozarec virginijskega vina tudi pesniki. Pravila so od nekdaj ekskluzivno raztegljiv koncept.

js grem z baklo v tvojo učko, ti v mojo / svetiva drug drugemu v oči nič ni tam zadaj

Tako je glavni junak Iznogud postal prispodoba sodobnega politika, ki v boju za oblast ne izbira sredstev, strip pa satirična verzija Machiavellijevega Vladarja.

Zdi se mi seveda popolnoma logično in normalno, da se raje ukvarjamo s konkretno umetniško in kulturno produkcijo kot s pogosto na videz brezupnimi boji z birokratskimi umi in mlini na politični veter.

S poletjem me nosi. Plavam od kave do mize do zavetja v gnezdu. Sparina, nevihta, sparina: krog tiho žene moj drift.

Kultura se vse bolj zapira vase in se ukvarja samo z lastnimi problemi in potrebami ter se včasih preveč odreka svojemu poslanstvu, da reflektira in motri celoto družbe, dogajanja znotraj družbene skupnosti in razvoj družbe, se na vse to kritično odziva oziroma vstopa v dialog z drugimi družbenimi podsistemi.

Umetnost je del družbe, ki ne sme biti definiran. Družba potrebuje sfere, v katerih se lahko pojavi nekaj, česar v družbi še ni, nekaj, kar družbi odpira potencial za nadaljnji razvoj.

So noči brez noči ko v hladni svetlobi polne lune stvari izgledajo rahlo planetarne

Zadnja platnica knjige Črna skala Belo mesto obljublja lirični triler, v katerem se protagonista »znajdeta v vrtincu umorov«, vendar pa bodo ljubitelji klasičnih kriminalk razočarani, če ne celo zmedeni.

Moti me, da je precej pogosta splošna percepcija umetniškega ustvarjanja, da to ustvarjalci počno iz samo njim lastnega veselja in da je plačilo njihovega dela nepričakovana nagrada.

Ali se fatalnost od banalnosti loči le po številu lajkov? Kako da ženske, generacijsko odraščajoče s tretjim valom feminizma, nimajo distance do normirane seksualizacije – tiste distance, lastne nam, ki smo začele osebnostno in intelektualno odraščati v prehodu med drugim in tretjim feminističnim valom?

Pri delu me motivira, da področju knjige pomagamo preživeti in da naredimo kak korak skupaj naprej. Da lahko osebno spoznavam avtorje, založnike in druge s tega področja, ni seveda nujno, da smo vedno obojestransko navdušeni.

Kljub nekaterim odmevnim literarnim festivalom je glavno mesto s takšnimi dogodki še vedno najbolj nasičeno. A potencial je tudi na obrobjih – formira se drugačen prostor, privabijo se druge vsebine, pritegne drugačno občinstvo.

Sama sem razočarana nad slovenskimi kulturniki, saj menim, da prevečkrat neutemeljeno in vse povprek kritizirajo ministrstvo. Vsak namreč vidi le sebe in svoje pridobljene ugodnosti in pravice, ne zanima pa jih, kaj bi bilo dobro za kulturo kot celoto.

Ne skopari, jebenti, ne skopari

Vladimír Holan (1905-1980), eden izmed najpomembnejših čeških pesnikov in prevajalcev 20. stoletja, v svoji domovini poznan tudi pod vzdevkom “črni angel”, je z ustvarjalno močjo vse od vznika modernizma in avantgarde do kasnejših povojnih literarnih tokov pomembno sooblikoval češko literarno krajino.

Špasna dežela, tale Namibija. Divji zahod neke sorte, igrišče južnoafričanov, ki se podijo po neskončnih ravnih cestah sto petdeset na uro v poltovornjakih.

Občutljiva raba jezika – ali ni kljub vsemu malce radikalna, ko skuša nadomestiti prevlado enega slovničnega spola s prevlado drugega? In ali ni malce neučinkovito »komplicirati« v birokratskih aktih, ko pa je že vendar toliko družbenih listin nepotrebnih in služijo zgolj formalizmu?

Glede na to, da delam v kulturi in z umetniki, poskušam spremneniti vsaj razmere za naše in druge umetnike.