Moti me, da je precej pogosta splošna percepcija umetniškega ustvarjanja, da to ustvarjalci počno iz samo njim lastnega veselja in da je plačilo njihovega dela nepričakovana nagrada.

Ali se fatalnost od banalnosti loči le po številu lajkov? Kako da ženske, generacijsko odraščajoče s tretjim valom feminizma, nimajo distance do normirane seksualizacije – tiste distance, lastne nam, ki smo začele osebnostno in intelektualno odraščati v prehodu med drugim in tretjim feminističnim valom?

Pri delu me motivira, da področju knjige pomagamo preživeti in da naredimo kak korak skupaj naprej. Da lahko osebno spoznavam avtorje, založnike in druge s tega področja, ni seveda nujno, da smo vedno obojestransko navdušeni.

Kljub nekaterim odmevnim literarnim festivalom je glavno mesto s takšnimi dogodki še vedno najbolj nasičeno. A potencial je tudi na obrobjih – formira se drugačen prostor, privabijo se druge vsebine, pritegne drugačno občinstvo.

Sama sem razočarana nad slovenskimi kulturniki, saj menim, da prevečkrat neutemeljeno in vse povprek kritizirajo ministrstvo. Vsak namreč vidi le sebe in svoje pridobljene ugodnosti in pravice, ne zanima pa jih, kaj bi bilo dobro za kulturo kot celoto.

Ne skopari, jebenti, ne skopari

Vladimír Holan (1905-1980), eden izmed najpomembnejših čeških pesnikov in prevajalcev 20. stoletja, v svoji domovini poznan tudi pod vzdevkom “črni angel”, je z ustvarjalno močjo vse od vznika modernizma in avantgarde do kasnejših povojnih literarnih tokov pomembno sooblikoval češko literarno krajino.

Špasna dežela, tale Namibija. Divji zahod neke sorte, igrišče južnoafričanov, ki se podijo po neskončnih ravnih cestah sto petdeset na uro v poltovornjakih.

Glede na to, da delam v kulturi in z umetniki, poskušam spremneniti vsaj razmere za naše in druge umetnike.

Zdelo se mi je, da je enostavno vseeno, kaj pišem, kako pišem, ker se absolutno nič ne bo spremenilo na boljše, ampak bom zgolj in samo vedno znova nekomu »trn v peti«, kar vodi v osebne diskreditacije, in to je predvsem utrujajoče in izčrpavajoče, kakšnega »višjega smisla« pa v tem početju v tem okolju nisem več videla.

Ploščad se je počasi polnila z ljudmi, nekateri so imeli s sabo transparente, drugi otroke, tretji oboje, četrti nič od tega. Ni kazalo, da bi človeška reka vzvalovala, da bi prestopila meje trga nasproti parlamenta, se prelila na ulice in v svoj tok posrkala še koga. Prišli so prepričani, angažirani, v protestih prekaljeni. Drugi so še naprej pestovali svojo brezbrižnost ali jo prav tisti trenutek sprehajali po trgovinah, pojili s pivom ali aperolom in ji privoščili mirno sedenje kje v senčki.

Na zanemarjenih poljih lajajo psi. Zunaj umetna svetloba zasipa cesto, na kateri ni nihče umrl, z možmi, ki postopajo v nočni izmeni, brez sramu pojoč sami sebi.

V svoji knjigi se Pascual že vnaprej odpove zavezujoči kronologiji ter dokumentarni natančnosti in se namesto tega prepusti lastnemu toku misli. Njegovi eseji so polni bežnih vtisov, pomenljivih dogodkov in posrečenih metafor, ki nam pomagajo razumeti narod in deželo, v kateri živimo.

Osnovni problem je v zadnjih letih vsekakor finančne narave. Krčenja sredstev s strani sofinancerja Ministrstva za kulturo se nadaljujejo tudi v času gospodarske rasti. Kar pomeni, da država ne ve, kaj bi s svojimi institucijami in jih pušča v životarjenju.

Za uradnike bi se bilo mogoče zanimivo zamisliti, kako je, če nimaš plačanega dopusta, bolniške, kako težko je kakšno delo prodati na trgu, koliko je treba prodati na mesec in to vsako leto po dvanajst mesecev, tudi za čas dopusta in bolezni.

Verjamem, da lahko vzpostavljam most med področjem filma in filmarji ter državo in njeno birokracijo.

Družba brez kulture ne obstaja, vprašanje je le, kakšna naj bo ta kultura.

Drobiš me v meso.