Večkrat sem že pomislila, da nikoli ne bi menjala svojega relativno svobodnega delovnika, za katerega v Sloveniji resda ne vem, koliko časa bo zaradi nizkih in poznih honorarjev sploh še mogoč, s serijskim delom za evropske mastodonte, ki ne puščajo prostora za ugovore v smislu osebne svobode.

V nogavicah smo stopile na skupinski hodnik. Na obeh straneh so se vrstila vrata s predpražniki, polnimi čevljev, ki so na prvi pogled dajali vtis, kot da so se za praznike vsi vrnili domov.

Kaj me vodi k temu, da pišem o literaturi, svojem osebnem srečanju s knjigo, tem doživetju, da ga ubesedim in vanj vrtam? Odgovor je po mojem zelo preprost: iz besedila, ki ubeseduje soočenje človeškega bitja z literarnim delom, lahko nekaj zraste nekaj več, v njem se zgodi nekaj, kar ima svojo lastno dimenzijo, lastno lepoto.

Tu in tam bi se našel kak zagovornik, ki sploh ni ambiciozni pisatelj, pač pa je čisto pravi kritik in izključno kritik. Nima torej nobene slabo prikrite eksterne motivacije za to, da zagovarja kritiško prizanesljivost do literarnih del morda širokega duha, a nemara šibke izvedbe. S tem esejem zato skušam razumeti, kaj poganja ne prav redko prepričanje, da mora biti kritika do nekih specifičnih ambicij v literarnem (in širše, umetnostnem) polju prizanesljiva, jim celo naklonjena.

tako majhen sem zdaj tako / sem ves / tam te zdaj spet rad preden / mali / ne vem kaj misliš

Ne glede na skromen opus gre za prelomnega in pomembnega pesnika, ki je s svojimi teksti pokazal možno pot – če ne naprej, če ne stran, pa vsaj nekam drugam. Nekam, kjer se lahko beg končno ustavi.

Povsem vsakdanja starševska dilema: kako otroku razložiti, da čokolina včasih zmanjka? Čokolina nikoli ne zmanjka!

Ne predstavljam si, da bi nekdo poklical kostumografa, ga angažiral in mu rekel, da bo delo dobil plačano, če bo film na koncu všeč komisiji. Scenaristi smo, po drugi strani, ves čas pri tem. Pišemo in delamo, delamo in pišemo na zalogo, za komisijo. Lahko umrem z več zanimivimi zgodbami, pa tega nihče niti opazil ne bo.

Dandanes smo priča opazni spremembi, povezani s kritičnim mišljenjem, in sicer v obliki široko razširjene uporabe družbenih omrežij. Ali je, kar se tiče širjenja dobre literature, bolje napisati dolgo, prodorno recenzijo, esej o knjigi, in jo objaviti v prestižni literarni reviji, ki ni prisotna na spletu, in imeti sedem ali osem bralcev (skupina, ki vključuje avtorja knjige in njegovega založnika), ali pa skenirati platico knjige in jo objaviti na svoji Facebook strani z besedilom pod sliko, ki pravi »Ta knjiga je sijajna!« in dobiti 75 »všečkov«?

Žlička je v koreninah.

Štefančič ml., ki ga v zadnjem času poznamo bolj kot medijsko eksponiranega naspidiranca in skribomana, v časih pred ekologijo in pred internetom so takšnim znalcem in zapriseženim zapisovalcem rekli eruditi, mišljenjsko izhaja iz kritične trde teorije, ki je imela svoj vrh in največji obseg v osemdesetih in devetdesetih.

Vsi od ministra prek uradnikov in funkcionarjev pa do nevladnikov, zaposlenih birokratov in umetnikov v javnih zavodih ter vse do zadnjega samozaposlenega v kulturi o potrebi po spremembah govorijo zato, da bi prikrili, da so na okope pripravljeni oditi edino za lastne položaje.

A bi denimo zažig zastave v okviru protesta proti socialni, begunski, tajkunski itd. politiki države pomenil isto kot recimo zažig zastave, ki bi ga izvedli_e denimo posamezniki_ce neke poljubne države, s katero bi se znašli v vojni? A ne bi enkrat govorili o kritiki politike, spet drugič pa bi se prav mogoče znašli sredi nekakšnega nacionalističnega dejanja?

v vsem, kar sem, je ta ena hiša in jaz sem v njej.

Očrt zgodovinske slike napredka človeškega duha nas, obogatene z izkušnjami poznejše preteklosti, še vedno zmore spodbuditi: če njegovo osnovno idejo nujne utopične dovršitve sveta interpretiramo kot še zmeraj aktualno možnost moralnega, kulturnega in političnega napredka človeštva, smo na pravi poti k ovedenju naše moralne dolžnosti, da si kot posamezniki in kot družba po najboljših močeh prizadevamo za pravičnejši svet. Projekt razsvetljenstva mora ostati in še vedno ostaja nedokončan.

Knjige o vojni so ponavadi dokaj mučno čtivo. Kot grenko zdravilo so – položiti si ga moraš na jezik, da bo potem bolje. Joškovi otroci so po tej plati skorajda razvedrilno branje, ki pa ima učinek najbolj tragičnih zgodb: bralec o knjigi razmišlja še dolgo po tem, ko jo je prebral in zaprl.

Na največjem evropskem stripovskem festivalu je ljubezen na vsakem koraku. Dogodivščine Izarja in Nejca, videne v secesiji čarovnih špeglov.

Revija Apokalipsa (211-212, maj/junij 2017) je izbor mladih ustvarjalcev naslovila Literarna generacija devetdesetih, kot urednica je delovala Anja Grmovšek. Avgusta istega leta so Dialogi pod naslovom Nekega dne se nekaj premakne (Almanah poezije avtorjev in avtoric, rojenih po letu 1980, ki še nimajo pesniškega prvenca) in uredniško taktirko Petre Kolmančič izdali še obširnejši nabor mladih pesnikov. Kaj pomenijo takšne generacijske antologije in kaj prinašajo?

Preden si kdo ustvari napačen vtis o slovenski kritiki, naj navedem nekaj posamičnih primerov dovolj zgovornih kritiških praks, ki jim včasih še vedno podleže tudi moje lastno pisanje. Zato namen tega teksta ni kazanje s prstom, temveč predvsem opozarjanje na to, da so včasih najbolj samoumevne in dobrohotne kritiške odločitve lahko – izključevalne.

Tistim, ki nam je literatura blizu, se zdi iskanje kakovostnega čtiva prijetna, morda celo preprosta naloga, resnica pa je, da marsikomu ni tako samoumevna, sploh staršem, ki brez izkušenj iščejo knjige za svoje potomce. Posameznikom, ki od osnovne ali srednje šole niso prišli v stik z literaturo, je marsikdaj laže v lokalni poslovalnici Pošte Slovenije za nekaj drobiža kupiti kičasto slikanico z nekaj vrsticami nekvalitetnega komaj lektoriranega teksta, kakor pa se odpeljati v knjižnico in za nasvet povprašati tamkajšnje uslužbence.